šouvinizem
Uvodnik, kontekstnik 3buna

Ne bomo se ponavljali. No, vseeno, še enkrat: sodelavci in sodelavke Tribune ne podpiramo namestitve nove urednice, zato smo se odločile, da svoje delovanje v obliki nove internetne številke nadaljujemo 'na črno'. Beseda ŠOUVINIZEM, naslov in geslo nove številke, pravzaprav implicitno pove vse, kar morate vedeti o njej.

 

Šouvinizem torej. Seveda ne gre samo za 'Šou', niti nimamo kakšne posebne 'vizije'. Situacija na relaciji ŠOU–Tribuna predstavlja zgolj konkretni potisk, ki nas je pognal v metodološko popizdenje proti šouvinizmu, v popizdenje, katerega lovke mlatijo na vse strani in tako segajo na mnoga področja, ki se zdijo z izhodiščnim problemom nepovezana. »Kaj hočemo,« boste porekli, »ranjena žival grize na vse strani.« Toda nikakor ne gre za nereflektirano in sentimentalno ranjenost, prej in prav nasprotno nas žene določeno pozitivno veselje in radost do sveta, ki ga ne maramo, in zato praskamo in grizemo. Grizemo vse, ker verjamemo, da je vredno gristi, in ker skromno in nenarcisoidno verjamemo, da je 'dogodek–Tribuna' zgolj manjši, z makro perspektive dokaj nepomemben košček znotraj neke širše sestavljanke vseh konfliktov, v katerih živimo, sestavljanke, ki je tako komplicirana, da je ne želimo in z našim grizenjem niti ne moremo sestaviti v harmonično celoto. Grizemo torej po koščkih, tu in tam.

 

Čeprav se lahko tako zdi, nismo šovinistke, ki sovražimo vse, kar je zunanjega. Pojasnimo. Šovinizem represira dvakratno: najprej tiste 'zunaj', s tem, ko vzpostavlja hierarhično razliko med lastno grudo in neko drugo zunanjo grudo, do katere izvaja tako ali drugačno nasilje. V te namene mora proizvesti fino organiziran, rigiden in hierarhičen notranji aparat, ki lahko kanalizira kvantitativno čimveč nasilja. Zato tudi 'znotraj' vlada represija: notranji členi morajo biti v čimbolj determiniranih razmerjih drug z drugim, kar pomeni, da morajo pristati na svojo lastno represijo (sčasoma jo imajo lahko prav radi), medtem ko mora biti njihova agresija usmerjena navzven k zunanjemu sovražniku. A pri tem je treba reči, da tu ne gre za zavest, pogoj šovinizma ni to, da imamo na primer Italijane za živali, krave za Čehe ali amebe in jegulje za ŠOU-ovce. Šovinizem je predvsem način delovanja, ki sploh ni nujno ozaveščen.

 

Zato tudi zase ne moremo trditi, da smo povsem neomadeževani, ampak za začetek se vsaj ne trepljamo po hrbtih in ne kimamo v medsebojnem razumevanju: posamezne članice ne maramo člankov drugih članov in posamezni člani ljubijo tisto zunanjost, ki jo kritizirajo druge članice. Ne strinjamo se vsi z vsem, kar nas povezuje, je prej določena toleranca do grizenja drugih členov, seveda le, v kolikor je to samo grizenje (kakor tudi toleranca) nešovinistična. Šouvinizmu se torej striktno zoperstavljamo s specifičnim feminizmom, natančneje s feministično metodo, ki jo bomo poimenovali 'metodološko popizdenje'. Feminizem, ki ga izvajamo, je torej metoda brutalnega zmečkanja šouvinizma, ne toliko zato, ker bi proti izkoriščanju, neenakosti in agresiji zagovarjal pravičnost, enakost, nenasilje in sožitje, temveč zato, ker v nobenem primeru ne pristaja na lastno represijo, še posebej ne na tisto, ki se preoblači v ovčje kože enakosti in pravičnosti ali volčje kože kritičnosti in uporništva. Metoda popizdenja ne išče enakosti s svojo zunanjostjo, ampak ne popusti pri svoji lastni razliki: ne odpove se ji in se tako ne pusti integrirati. Konflikta tudi ne projicira v zunanjost, ampak ga ohranja in ustvarja sebi kar najbolj blizu, v svoji neposredni okolici in navsezadnje pri samem sebi, v svoji notranjosti, kvaziracionalnosti in pravičnosti. Ne bojte se torej, najbolj šovinistično bomo 'skurcali' prav sebe!

 

V nepristajanju na lastno represijo je torej feminizem celo bolj bojevit kot šouvinizem, saj ne dopušča nobenega poenotenja in kohezije, ki bi postavila neki 'mi' proti 'njim', obenem pa zadrževanje konflikta v ne-več-notranjosti ne dopušča kanaliziranja agresije v 'slabo zunanjost'. Svojo obliko agresije, boj in kritiko razširi na celotno polje in jo usmeri tudi sam nase. Tako kot smo že rekle: ta oblika kritike zdrži le, v kolikor feminizmu to resnično tudi uspe, namreč, da ne tvori koherentne notranjosti.

 

Prvenstveno nas torej ne zanima toliko, če nas boste vi imeli radi in če se vam bomo zdeli lepi. Tudi zato, ker sploh ne vemo, kdo mi ali me smo. Mislimo, da se ne mislimo prilagajati vašim lajkom, četudi nimamo nič proti njim, še posebej, če nas ne marate. Ne mislimo reševati notranjih konfliktov, niti vaših niti naših, temveč jih mislimo komplicirati in tako množiti simptom 'vesele ranjene živali'. Pokazati želimo na nemožnost tako moralističnih zadev, kot so sprava ali enotnost (v boju proti zunanjemu sovražniku). Kaj nam bo namreč sprava, če najbolj ljubimo tisto, česar ne maramo? To, da kompliciramo, pa še ne pomeni, da fetišiziramo zakompliciranost. Verjamemo, da je (in bo) jasno točno tisto, kar mora biti jasno.

 

Še vedno ne veste, s kom ali s čim imate opravka? Ne bojte se, zadeva je 'odprte' narave, kot je odprta sladka cesta življenja. Hecamo se. Saj je vse jasno: odprti smo zato, ker nismo nobena notranjost. Odprti smo, zato se nam lahko pridružite, vendar smo tako zelo odprti, da ne vemo, kako se nam lahko pridružite, niti vam ne moremo zagotoviti, da ne bo to, čemur se pridružujete, postala čista neumnost, niti ne, da ni vse skupaj neumnost že od samega začetka. Ker pa se, kot smo že rekle, ne bomo ponavljale, skratka ...

 

Spremljajte nas, bitches!

 

Na internetni strani www.3buna.si, na facebook profilu ali na cesti, takrat, ko vam damo lupčka, medtem ko vas brcamo v koleno.

 

O obratu pogleda. Intervju s Frankom Rudo

Želeti si svobode in še več svobode ne pomeni slaviti svobodo izbire. Po drugi strani pa ne bi smelo biti samoumevno niti to, da svoboda ni samoumevna. Filozof Frank Ruda, predavatelj filozofije avdiovizualnih medijev na Univerzi v Weimarju, ki je marca gostoval na ZRC SAZU, pravi, da izhodišči kot taki ne ponujata neke tretje poti. Ne vodita k odrešenju, nista nujno uporabni. Ženeta pa njegov filozofski projekt, ki svobodo misli v vozlišču med fatalizmom in komedijo in ki s tem simpatizira s kojotom iz risanke Roadrunner. Ta vztrajno teče tudi potem, ko mu zmanjka tal pod nogami. Podobno intervjuju, ki si želi nekam priti.

 

Trenutno delaš na projektu kontrazgodovine zahodnega evropskega racionalizma. Začniva pri izhodišču: za kaj ti gre pri tem, kakšni so zastavki projekta?

 

Gre mi za pojem svobode. Pika. Kaj to pomeni? Filozofija od Platona naprej počne eno stvar: preizprašuje tisto, kar je očitno, tisto, kar je dozdevno popolnoma nepreizprašljivo, tisto, čemur nihče nikoli ne bi mogel oporekati. Danes je tako v filozofiji kot v politiki nepreizprašljiv koncept svobode: glede svobode se vsi strinjamo. Ampak svobodo zagovarja zelo nenavadna paleta ljudi, mdr. tudi George W. Bush. Nihče nima in ne more imeti nič proti svobodi, a vprašanje, ki se pojavi na tej točki, je, za kakšno svobodo, za katero svobodo gre? Sam se naslanjam na Descartesa, ki na neki točki reče: »Če mislim, da je svoboda – svoboda izbire, potem mislim, da je svoboda v osnovi izenačljiva z možnostjo, ki jo imam na voljo. Če razmišljam tako, realnost svobode v osnovi lociram v njeni možnosti. S tem naredim napako, saj poudarim, da je svoboda že realna, preden je realna.« Kontrazgodovino zahodnega evropskega racionalizma sem zastavil ravno proti temu sklepu (da je svoboda v možnosti izbire, op. prev.), ki ga imam za nevarnega sovražnika, ki se pojavlja v številnih preoblekah. Menim, da je vsakršno razumevanje svobode, ki jo misli kot svobodo izbire ali kot nekaj, kar je udejanjeno že s tem, ko se pojavi na ravni kapacitete, pogubno. Descartes poimenuje to pogubnost »indiferentnost«. Ko ljudje razmišljajo v teh okvirih, postanejo indiferentni, kar je razvidno iz številnih političnih situacij: ljudje so indiferentni glede parlamentarnih volitev. V Nemčiji npr. v bistvu ni pomembno, ali so na oblasti krščanski demokrati ali socialni demokrati, saj sta njuni agendi praktično enaki. Ne povsem, a skoraj. To na eni strani vodi v držo, ki sloni na indiferentnih odločitvah, kjer ne šteje več nič realnega, po drugi strani pa lahko vodi tudi v neodločnost na subjektivni ravni. Moj projekt kot celota poskuša pokazati, da je treba vsaj poškiliti proti drugačni koncepciji svobode: proti svobodi kot rezultatu nečesa, kar se nekomu zgodi. Svoboda torej ni v naši moči, ni dana. Takoj, ko jo pričnem dojemati kot danost, jo razumem kot lastnost in last, naj bo ta naravna ali npr. metafizična. Tu se razpre vsa problematika lastniških razmerij.

 

V navezavi na to razvijaš držo komičnega fatalizma kot provizorične morale, ki bi človeku lahko pomagala uiti mehanizmom kapitalizma, situacije v badioujevskem pomenu besede. Gre za držo, ki predpostavlja »obnašanje, kot da nismo svobodni«, »kot da ne bi obstajali«. Gre za pozicijo, ki je ni mogoče preprosto zasesti, ki je ni mogoče kupiti; komu je dostopna ta pozicija?

 

Mislim, da je na nek način dostopna komur koli. Tu dregnemo v težko in intrigantno vprašanje, ki ga v osnovi lahko ponazorim z osladnim primerom: se lahko pripravimo na to, da bi se zaljubili? Provizorična morala, z Descartesovimi besedami, je povezana ravno s tem vprašanjem priprav. Se lahko pripravimo na nekaj, na kar se ne moremo pripraviti? Če se lahko, kako? Če naj uporabim še eno obrabljeno podobo: poznate risane junake, kot v risanki Roadrunner, ki tečejo prek roba pečine in vseeno še kar naprej tečejo, tudi ko jim zmanjka tal pod nogami? V trenutku, ko pogledajo navzdol, padejo. Kot da bi za trenutek predpostavili, da je nekaj dano, kar pa ni bilo dano, tj. tla. Šele ko obrnejo pogled in sprevidijo, da so že prek roba, pričnejo padati. Natanko ta moment, trenutek obrata pogleda, je v komičnem fatalizmu komičen. S komičnim fatalizmom merim natanko na ta premik; mislim, da gre za pripravljalni premik. Gre za to, da prepad zagledamo na način, ki ni eksistencialističen ali patetičen. Mislim, da je to nekaj, kar na nek način je dostopno komur koli. Gre za strukturo – na tem vztrajam – gre za izhodiščno strukturo misli, ki predhodi misli sami. Soočenje s tem, da ni ničesar, niti niča.

 

Za komični fatalizem je torej ključnega pomena trenutek obrata pogleda?

 

Da, pozicijo lahko zavzame kdor koli, ki sledi gibu premika pogleda. Kaj pomeni obrniti pogled? Gre za poskus radikalnega predpostavljanja, da nič ni dano. Nič ni preprosto tam, ničesar ni, kar bi preprosto imeli. Na prvi pogled se zdi, da bi Sartre dejal nekaj podobnega: kdo sem? Sem vsebinsko nedoločen, v sebi nedoločljiv, saj je svoboda podobna prepadu itn. … Sam nisem eksistencialist. Mislim, da je pri Sartru celo »nič« preveč. Ne gre za tragično perspektivo, da bi najprej morali pasti in da obstajajo neogibni konflikti; mislim, da gre za prav komično perspektivo, saj gre za izrazito paradoksen pogled. Zato pravim, da je komičen: v osnovi izhajamo iz predpostavke, da ni ničesar, kar »je«. To je izhodišče komičnega fatalizma. Tako pridemo do čudnega gibanja, stavek sam ponazarja čudno gibanje, ki bi ga lahko brali kot Heglov spekulativni stavek, ko se od subjekta pomaknemo k predikatu, ki pa nas prične skrajno spravljati ob živce, saj se zdi, da naenkrat nasprotuje subjektu. Potem se poskusimo vrniti k subjektu, ki pa se je tekom premika že nekako spremenil in je izgubljen, tako da nas vrže k predikatu in ostajamo ujeti v tem ponavljajočem se gibanju. A v tem procesu se nekaj proizvede. Mislim, da je torej treba pričeti pri ideji, da ne moremo ničesar vzeti kot danosti, celo niča ne. Mislim, da se tako izognemo veliko lažnim, bednim stališčem, kot »ni politike, zgolj upravljanje; to so omejitve ekonomije, proti katerim nič ne moremo; ta trenutek lahko zgolj upravljamo z rečmi in potem, na neki točki se bomo lahko vrnili k politiki.« Ne; če zavzamemo pozicijo, ki jo predlagam, ne moremo predpostaviti niti gospodarstva. To je tisto, kar želim izgnati: zadnjo mrvico tistega, kar je Wilfrid Sellars imenoval »mit danosti«. Mislim, da je nujno komično, saj je na nek način protislovno: pozicija, s katere pravimo, da ni nič danega, niti danost, nas vodi v takojšnjo protislovnost, s tem, kar izrečemo.

 

Komedija tu nima nikakršne zveze z občinstvom, ne?

 

Ne, gre za strukturni fenomen. Mislim, da se zelo približam tistemu, kar pravi Alenka Zupančič Žerdin v svojem delu o komediji. Poda čudovit primer, ki ponazarja, da komedija ni niti končnost. Navede primer plemenitega moža, ki se zelo ceni, in ki mu spodrsne na bananinem olupku. Zupančič Žerdin se vpraša: kaj je smešnega v tej situaciji? Kje je komedija? Navadno primer interpretiramo s stališča, da je komičnost v tem, da gre za navadnega človeka, ki mu spodrsne, kot bi vsakomur na njegovem mestu. Zupančič Žerdin pa pravi: »Ne, ne gre za to. Gre za trenutek, ko vstane in se obnaša, kot da je plemenit mož.« Mislim, da se to paradoksno gibanje zelo približa tistemu, kar sam poskušam imenovati komedija, določeni dinamiki, ki je povezana z drugačnim načinom razmišljanja o rečeh.

 

 

Kako bi izgledal komični fatalizem v polju političnega? Zdi se, da gre za moment, ki ga je nemara lažje prepoznati v polju estetskih kot političnih praks.

 

Jean-Pierre Dupuis v eni od svojih knjig razvije držo, ki jo sam poimenuje razsvetljeni katastrofizem, kar se mi zdi zelo prepričljivo. Razsvetljeni katastrofizem naredi en korak, ki ga kapitalizem nikoli ne: predpostavi, da je katastrofa popolnoma neverjetna in vendar obenem popolnoma gotova. Celo nemogoče se bo gotovo zgodilo. To pomeni, da izhajamo iz predpostavke, da smo popolnoma pogubljeni. Karkoli storimo, stanje le še poslabša. Zakaj torej /Dupuis/ govori o tem? Kapitalizem nikoli ne rešuje problemov; le prelaga jih na kasneje, premešča jih, eno krizo reši tako, da latentno proizvede naslednjo. Zakaj torej komični fatalizem? Lahko bi rekli, da je v osnovi oblika razsvetljenega katastrofizma; lahko bi ga poimenoval tudi drugače, »razsvetljeni apokaliptizem«: menim namreč, da je pravilna tista politična drža, ki ne predpostavlja neogibnosti apokalipse, pač pa izhaja iz tega, da se je apokalipsa že zgodila. Vse je izgubljeno. Sistem bo zatrl vse emancipatorne tendence in uničil Zemljo. Zasužnjil bo človeštvo, ker ga je že. Ne gre za apologetsko predpostavko. Ne pravim, da je to »pač stanje stvari«. S tem, ko predpostavimo, da se je apokalipsa že zgodila, se osvobodimo vseh dogem, ideoloških manevrov, ki nam preprečujejo, da bi se soočili s tem, kako slaba je situacija v resnici. Obstajajo zelo zagonetne oblike upora proti temu spoznanju, na primer prepričanje, da vedno ostaja upanje, zasebno ali celo kolektivno upanje, da vedno obstajajo neke možnosti. Tako se stvari nenehoma zgolj slabšajo. Rad bi naredil inverzijo tega, tako sem prišel do komičnega fatalizma. Mislim, da v tem tiči tudi osnovna Heglova poanta: v ideji, da je vse že izgubljeno, in v tem, da je ta predpostavka tudi predpogoj svobode. Nedvomno je kaj takega težko vzeti za svoje. Ampak tu vidim navezavo na politiko: dominantni režim namreč sloni na nenehnem iskanju novih možnosti, ki bi jih potem lahko udejanjili, na prelaganju problemov na kasneje itn. To je skrajno problematično in stvari konstitutivno zgolj slabša. Mislim, da potrebujemo določeno obliko razsvetljenja, in to naj bi bil komični fatalizem. Zato je povezan z zgodovino zahodne racionalistične filozofije. Vsi misleci, ki jih obravnavam, si na tak ali drugačen način zamišljajo razsvetljenstvo kot sprejetje tega, da se je najslabše vedno že zgodilo. Mislim, da se je iz tega treba naučiti lekcijo, ki ima (tudi) politično veljavnost. V knjigi o Sarkozyju Badiou reče, da politika dandanes deluje predvsem kot politika strahu. Strahu glede prihajajoče krize, glede tujcev, … To razsežnost bi navezal na čudovit uvid iz Spinozove Etike, namreč, da je druga plat strahu upanje, ker konstitutivno upamo na nekaj, česar nimamo v roki: da bomo dobili službo, da bo prišlo do revolucije, … Tako ne predpostavimo lastne svobode. Nekaj eksternaliziramo, naredimo se odvisne od zunanjih stvari, in to na zelo problematičen način. Mislim, da se temu lahko zoperstavimo tako, da se popolnoma odpovemo upanju. To je seveda komično, saj gre za korak, napravljen v imenu svobode, kar vsemu skupaj doda komično razsežnost. Ampak to bi bila moja teza: svoboda je opresivno čustvo. Moramo se ga znebiti. Kako? Tako, da predpostavimo, da je vse že izgubljeno in da se to ne bo nikoli spremenilo. Le tako imamo možnost, da bi se stvari mogoče spremenile.

 

Obenem tudi sam praviš, da je komični fatalizem pozicija, ki je neživljenjska.

 

Da. A ne gre za politično agendo, to naj bo jasno. Govorim o provizorični morali, kar je termin, ki ga v zanimivem kontekstu uporabi Descartes. V iskanju osnovne gotovosti prične dvomiti v vse. Potem, ko prične, se znebi veliko reči, ko je percepcija, čutnost nasploh, logični okviri, vse to. Na neki točki se vpraša: »Dobro, kaj pa zdaj? Nisem še našel absolutne gotovosti, ki sem jo iskal, uničil sem vse, v kar sem vedno verjel, kaj naj torej storim sedaj?« Tako poreče: »Da se ne bi počutil popolnoma dezorientirano, potrebujem določena načela, po katerih bi se lahko ravnal.« A gre za prehodna načela. Ne gre za prava etična načela, niso še popolnoma izdelana, a po drugi strani ne morejo povzročiti nič hudega. Gre za sledeča načela: »Deluj, kot da ne obstajaš«; »Deluj, kot da nisi svoboden«; »Deluj, kot da si neobstoječa ženska« (to dobim od Freuda) in, kar je ključno za Hegla: »Deluj, kot da se je apokalipsa že zgodila«. Ta načela ne morejo povzročiti nič hudega, lahko pa nas na določen način orientirajo. Ne gre še za etiko, niti za pravi koncept svobode, vendar ta načela zamejijo, vsaj negativno, napake, ki jih ne gre delati. Tisto, za kar trdijo, da ne obstaja, je vedno veliko zanimivejše od tistega, kar ljudje pravijo, da obstaja. Poglejte si politične situacije. Najzanimivejše je tisto, kar z uradne perspektive ne obstaja, nima besede … Gre torej za neke vrste orientacijo. Če se ravnamo po njej, vodi v solidarnost z vsemi ljudmi, rečmi, elementi, ki uradno ne obstajajo. Če poskusimo delovati, kot da ne obstajamo, se približamo tistim ljudem, za katere pravijo, da ne obstajajo, ki v politični situaciji ne štejejo. Zatorej mislim, da bi lahko iz teh načel naredili neke vrste orientacijski okvir. Ne gre še za »končni izdelek«, a mogoče je včasih dobro, če ne govorimo takoj o nečem »konč(a)nem«. Zdi se mi osvežilno, če se včasih odmaknemo od ideje aplikabilnosti. Mar ni očarljivo, da nekatere reči niso neposredno aplikabilne aktivnosti? Da obstajajo stvari, ki ne proizvajajo nobenega objekta. Včasih proizvedejo nič. A gre za dejavnosti, ki so absolutno nujne v družbi, kjer vsi mislijo, da mora biti vse aplikabilno oz. da mora biti zmožno krožiti, biti objekt, ki lahko vsaj »lebdi naokoli«. Zato mislim, da gre za orientacijo, naravnanost, in ne za program. Ko sem rekel, da /komično fatalistična pozicija/ ni »življenjska«, sem govoril o tem, kar igra ključno vlogo pri Luthru, tj. o momentu tesnobe, ki je povezan s spoznanjem, da je vse že izgubljeno. Kdor je kdaj občutil tesnobo, ve, da a) ni prijetna in b) da je človek v tem trenutku popolnoma izgubljen. Ne ve, kaj storiti. Kot je nekoč lepo povedal Freud, si želimo zbežati, pa ne vemo, kam. Ne gre za to, da bi na ulici srečali tipa z mačeto. V tem primeru dobro vemo, kaj storiti. Tesnobi pa ne moremo nikamor uiti. Popolnoma te izprazni. Mislim pa, da je ta trenutek izpraznjenosti ključen. Predpogoj svobode je neke vrste simbolni samomor. Mislim, da to drži tudi za politično delovanje.

 

Je moment tesnobe tudi moment, ki na nek način izniči aplikabilnost in odpre možnosti spremembe?

 

Tesnoba je občutek, ki je povezan s spoznanjem, da stvari niso nujno take, kot so. Gre za afekt, ki je konstitutivno povezan s spremembo, s spremenljivostjo, saj če reči niso nujno take, kakršne so, to pomeni, da bi lahko bile drugačne. Zato mislim, da je ta afekt konstitutivno povezan z momenti transformacije, obenem pa bi rekel, da ne moremo preprosto vztrajati v tesnobnih stanjih. S tesnobo – in za to gre pri provizorični morali – je treba delati, nekaj je treba storiti, nekaj podobnega analizi. Hegel je bil velik navdušenec nad tesnobo. Če si tesnoben, ne počneš nič, preprosto sediš na mestu. A za izstop iz nje je treba nekaj storiti. Naslednji afekt, ki logično vznikne iz dela s tesnobo, je pogum. To najdemo pri Descartesu, pa tudi pri Badiouju.. Ne gre za mišičast, šovinističen koncept poguma. Gre za preprosto poimenovanje momenta, za logično mesto, kjer s tistim, kar nas iztroši, nekaj naredimo. Takoj ko pričnemo vzpostavljati stabilne strukture, pa zopet potrebujemo tesnobo, da bi se izognili ukalupljenosti, sledenju pravilom, za katera mislimo, da se nikoli ne spreminjajo. Mislim, da se lahko tega naučimo od Hegla: v najpomembnejših trenutkih je vedno kanček tesnobe, ki omogoči, da se stvari zgodijo.

 

Ko govoriva o spremembi, o ne-nujnosti določenega stanja stvari: na eni točki si se soočil s »spekulativnim realistom« oz. natančneje, z objektno orientiranimi ontologijami. V kakšnih ozirih bi lahko svojo kritiko objektno orientiranih ontologij uskladil z orisano obravnavo svobode?

 

Všeč mi je, kar je nekoč dejal moj dobri prijatelj Ray Brassier: »Spekulativnega realizma ni«. Tega ni mislil v komično fatalistični maniri, pač pa v smislu: »Kdo je v tej skupini, o kateri je toliko govora? Nisem njen član, tudi Meillassoux ni njen član. Za koga pravzaprav gre?« Mislim, da ima prav: gre za čuden pojav, za vejo, se mi zdi. Govorim o »veji«, ker je tisto, kar počnejo, tako novo, da se zdi, da gre za »najnovejši izdelek«. Mislim, da gre vsaj znotraj določenih tovrstnih pogledov, perspektiv, za določen strukturni problem, ki bi ga sam označil na sledeč način. Seveda, nimamo težav s subjektom, a če je subjekt zgolj eden od objektov, je to zavrnitev celotne zgodovine racionalizma in kontinentalne filozofije. Mislim, da je to preprosto narobe, saj je subjekt edina kategorija, ki nima tega udobja, ki ga ponuja pozicija objekta sveta. Tesnoba, o kateri sva pravkar govorila: to je nekaj, kar je specifično in posebno, lastno subjektu, nekaj, kar kaže, da ni neke velike verige biti, da je subjekt zgolj še en člen iste vrste. V osnovi, da je iz-tirjen, da nima svojega mesta in da ga išče. Tu, v tej dislociranosti vznikne koncept svobode. Ravno zato so subjekti lahko svobodni. Zato mislim, da imajo simetrična antropologija in objektno orientirane ontologije določen problem: podvržene so nevarnosti ponovnega začaranja sveta. Na koncu dela Jane Bennett Vibrant Matter: A Political Ecology of Things se na primer izkaže, da ima avtorica občutek, da obstaja nekaj, česar ne more razumeti. S to potezo pa se pomaknemo nazaj in bodisi izgubimo idejo delovanja bodisi pa na nek način  ponovno uvedemo neko idejo delovanja, ki pa zgolj nadomesti prejšnje delovanje. Tako v prvem kot v drugem primeru se vrnemo k vprašanju subjekta. Jane Bennett na primer konča tako, da reče, da vsa materija vibrira in da je vse povezano z vsem, kar ustvari ponovno začaranega kozmološkega agenta. Želja znebiti se subjektocentrizma na koncu vodi v novo kozmologijo ali teologijo. Zdi se mi, da pri veliko pozicijah obstaja ta nevarnost: zdi se, da se približajo ponovni teologizaciji nečesa, česar ni treba teologizirati. Mislim, da to počnejo nenamerno, vendar vseeno se mi zdi to izjemno problematično. Nekateri tako delujejo kot religiozni misleci, kar je problematično, saj vodi v dezorientacijo: veliko mladim, tudi nekaterim, ki jih izjemno spoštujem, je to všeč. Pred kratkim sem bral recenzijo knjige, ki jo je napisal Adrian Johnston, ki ga zelo cenim. Recenzent je rekel, da je v spekulativnem realizmu prišlo do nečesa, kar zadnjih 2500 let ni bilo mogoče. Nekoč so svoje ontologije pisali ljudje, ki so imeli vsaj nekaj sivih las. Zdaj pa je to prva stvar, ki jo človek naredi: najprej opredeliš, kako dojemaš bit in kako vidiš razmerja med subjektom in objektom, potem pa se spopadeš z lažjimi (oz. težjimi?) vprašanji. To je čudno. Mislim, da gre za presunljivo resnično sociološko opažanje, ki ima veliko s tem, da želijo tovrstni avtorji delati »na čisti mizi«. V bistvu pravijo: »Ja, saj smo brali Platona, a to nas ni nikamor pripeljalo, tako da dajmo rajši počistiti mizo in začnimo iz nič.« Ta gesta se mi zdi problematična, pa ne zato, ker bi bilo nujno nemogoče pisati filozofijo, ne da bi brali Hegla (čeprav bi se osebno s tem pravzaprav strinjal), ampak preprosto zato, ker branje drugih avtorjev pomaga izogniti se neumnim napakam. Mislim, da je nevarno, če preprosto podpremo ljudi, ki so v nevarnosti, da zagrešijo neumne napake s to gesto radikalno novega začetka.

 

Napake, kot na primer »odkritje« vseprisotne kontingence, do katerega si sam izrazito kritičen?

 

Mislim, da Adrian Johnston zapiše: če je človek predan meillassouxjevec in znanstvenik, pa ni najboljši znanstvenik, a precej povprečen, in ima bedno teorijo, ali ne bi mogel preprosto reči svojim kolegom: »Moja teorija je bila sicer popolnoma pravilna, a vmes je poseglo naključje, ki je vse spremenilo. Zelo mi je žal.« Mislim, da to naslovi določeno vprašanje. Seveda, Meillassoux poudarja določeno možnost spremembe, kontingentne spremembe, radikalne spremembe, vendar v Po končnosti: Razprava o nujnosti kontingence nikakor ne ponazori, kaj natanko naj bi s tem mislil. Razumem, zakaj tega ne stori, obenem pa se mi zdi, da če ne povemo nič o posledicah radikalno kontingentnega dogodka, na nek način ne povemo dosti o njem. Seveda je vsem všeč ideja nujnosti kontingence: je očarljiva, dobro argumentirana, obenem pa gre za trdnjavo, ki je nekako prazna. Ne moremo je zavzeti, ker je zelo trdna, v njej pa nikogar ni. Kasneje so jo za svojo vzeli ljudje, kot Elie Ayache, ki je finančni špekulant, in čigar osnovna teza je v tem, da je trg nujno kontingenčen. Cene ne določa nič drugega kot naključje, proces zavrača zakone verjetnosti, je netotalizabilen itn. Verjetno ni povsem naključno, da je Meillassoux oz. vsaj njegovo delo Po končnosti všeč borznemu posredniku. Idejo je lahko kapitalizirati, celo v napačni smeri. Če želimo zares poudariti kontingenčnost, pa moramo opozoriti na več kot zgolj to problematično trditev na koncu knjige, ki pravi, da je vse kontingenčno. Če trdimo to, potem to kontingenco predpostavimo, četudi ničesar ne moremo predpostaviti, ker je to v nasprotju z zakoni verjetnosti; totaliziramo torej netotalizabilnost. Pravim, da je vse netotalizabilno. S tem pa se znajdemo v protislovju. Mislim, da moramo storiti oba koraka: detotalizirati netotalizabilnost. Heglova poanta bi tu bila, da včasih potrebujemo totalnost, ker se sicer znajdemo s tem velikim problemom, ki mu po mojem ne uide Meillassoux.

 

Meriš na to, da gre za stališče, ki omogoča neke vrste udobno apatijo?

 

Lahko bi rekli tako, da. Takole pravi Elie Ayache v delu The Blank Swan: razvije tezo, da v bistvu ne moremo podati odgovora na to, kako bi določili ceno proizvoda, saj je fiksiranje cen odvisno od toliko drugih faktorjev, ki jih ne moremo totalizirati, da lahko rečemo, da je trg v bistvu utelešenje ideje nujnosti kontingence. A če rečemo to, potem ne pravimo zgolj, da je odveč vsakršna kritika politične ekonomije, pač pa se odrekamo tudi vsakršni odgovornosti in logičnim strukturam. Mislim, da je to stališče nevarno. Ne pravim, da je treba biti ortodoksen marksist, a Marxova poanta je bila, da potrebujemo logični okvir, ki omogoča razumevanje logičnega prepleta določenih elementov, nujnih iluzij. Če se ga znebimo, se preprosto znebimo vsakršne ideje delovanja. Potem odloča trg in spet se znajdemo pred nevarnostjo, da bi ga teologizirali. Pomisli na retoriko časopisov: »Trgi niso zadovoljni, …«

 

Trgi kot agenti?

 

Ja, to so novi bogovi. Moramo žrtvovati in potem upati, da jih bo daritev zadovoljila … Ampak kdo so, pravzaprav? To je teološki diskurz.

 

Sam na drugi strani skušaš izdelati neke vrste ahumanistično koncepcijo subjektivitete. Pri tem se pogosto poslužuješ dihotomije človek : žival. Kaj je tu »žival«?

 

Na prvi pogled se zdi, da obstaja trivialen odgovor: tradicionalno prepričanje je, da je človek žival plus nekaj: razum, etika, … Če sledimo temu, potem trditev, da kapitalizem reducira človeka na živalskost, v osnovi pomeni, da se vsi obnašamo kot opice ali mravlje ali karkoli, ker izgubimo tisti neki »X faktor«, ki nas dela zares človeške. Mislim pa, da so zadeve malce bolj zapletene: mislim, da je živalskost, na katero ljudi reducira kapitalistični način produkcije, cirkulacije in distribucije, živalskost, ki jo proizvaja taisti kapitalizem. Ne obnašamo se kot opice; še slabše je. Kapitalizem generira abstraktno idejo človeštva in reducira človeka natanko na to abstraktno idejo, ki jo sam proizvede.

 

Na neke vrste »ne-več-živalskost«?

 

Da. Na nek način je še huje. V tem procesu redukcije človeški agens ne izgubi zgolj svoje človeškosti, pač pa tudi svojo živalskost. Ne obnašamo se podobno mravljam, slabše je: manj smo organizirani, bolj dezorientirani, saj gre za identifikacijo z abstraktno idejo živalskosti. Tako bi bral določene tezi, ki jih je najti pri zgodnjem, še humanističnem Marxu, kjer se pojavi nekaj drugega kot zgolj humanistični okvir. Tu najdemo tudi strukturo, ki jo je najti tudi pri poznejšem Marxu, ki govori o ideji določanja vrednosti. Vrednost določamo skozi procese redukcije. Vprašanje, ki ga zastavi, je: kaj omogoči primerjavo med dvema neprimerljivima in nekomenzurabilnima stvarema? Proces redukcije. Konkretnost teh dveh reči moramo abstrahirati, tako da pridemo do nečesa, kar imata skupnega. Kaj imata skupnega? Nič. Kaj torej pravimo, da imata skupnega? Obe sta proizvod dela, a konkretnega dela. Kaj je skupnega tema dvema konkretnima procesoma dela? Nič. Tako proizvedemo abstraktno delo. Abstraktno delo, ki je družbeno potrebno za proizvodnjo produkta, je tako položeno v osnovo določanja vrednosti stvari. Jasno pa je, da sta tu na delu procesa abstrakcije in redukcije. Proizvedemo entiteto, ki ne obstaja (abstraktno delo) in jo potem uporabimo kot vir osnovnih enot, ki jih uporabimo za določanje vrednosti. Abstrakcija je popolnoma iluzorna, pa vendarle učinkovita. Marx na podoben način razmišlja tudi o procesu, ki doleti »delavca«. Delavca ni. Delavec je abstrakten koncept, prav tako kot delo. A delavec kot abstrakten koncept vključuje to idejo redukcije na živalskost. Kaj hoče delavec? Ima želodec itn. … – zgodnji Marx ima veliko takih seznamov. Mislim, da ima Marx tu dobro poanto: kapitalizem reducira ljudi na abstrakcijo, ki jo sam ustvari. To je struktura. Vprašanje pa je, kaj storiti s to strukturo. Mislim, da to lahko navežem na komični fatalizem: če abstrakcija, na katero smo reducirani, ne obstaja, potem je prva stvar, ki jo lahko storimo, da si pomagamo, to, da se obnašamo, kot da ne obstajamo. Ker kot ta abstrakcija ne obstajamo. Gre za podobno gesto (kot pri Marxu).

 

Subjekt je v tvojem razumevanju torej ahumanističen in nekaj, kar nima nikakršne zveze s to ne-več-živalskostjo?

 

Tako je. Zelo enostavno rečeno: Mislim, da z zares »človeškim« sovpada nekaj, kar bi imenoval »nečloveško dejanje«. Zakaj? Zares človeško dejanje je namreč nekaj, kar spremeni tisto, kar imamo ljudje za možno. Na zares »človeški« način delujemo takrat, ko storimo nekaj, za kar smo prej mislili, da ni v okviru človekovih zmožnosti. V tem smislu gre za nekaj »nečloveškega«. Ne gre za to, da bi postali Supermani, ne gre za to, da bi začeli letati po zraku. Gre za nekaj, kar se človeškemu agentu znotraj dane situacije zdi nemogoče; zares človeško torej sovpade z nečloveškim dejanjem. Agenta torej definira subjektivacijsko dejanje: o človeku lahko govorimo zgolj v nehumanističnem okviru. Ker sicer se spet znajdemo v nevarnosti, da nekaj razumemo kot že dano, da lahko preprosto objektivno opredelimo, kaj je človek. Mislim, da to nujno vodi v katastrofe: nekdo vedno izpade iz te definicije. Edino, kar lahko torej rečemo, je, da je človeški agent operativna kategorija prakse. Dejanje, dejanje subjektivacije pa je moment, ko vznikne resnični človek. Človek torej ni objekt preučevanja.

 

Natalija Majsova

 

02/07/2015 13:33:22

 

 

Pravni status študentskega organiziranja

Zakaj se ŠOUL ne more otresti naziva »leglo korupcije« in zakaj si to lahko privošči biti?

 

»Temeljna akta, ki urejata delovanje ŠOU v Ljubljani kot sui generis, sta Zakon o skupnosti študentov in Študentska ustava,« je zapisano na spletni enciklopediji Wikipedia, kjer je prav tako poudarjeno, da je ŠOUL avtonomna organizacija.

 

Kaj to pomeni? Kako se ŠOUL lahko napaja iz javnega denarja in hkrati sklicuje na poslovno tajnost, ko se od njega zahteva transparentnost delovanja? Zakaj tokovi študentskega denarja niso objavljeni na aplikaciji Supervizor? Je ŠOUL subjekt javnega ali zasebnega prava in kaj naj bi pomenilo, da je subjekt sui generis?

 

Vsi vprašaji se stekajo h kolumbovemu jajcu: zakaj se ŠOUL ne more otresti naziva »leglo korupcije« in zakaj si to lahko privošči biti? Na konkretni ravni obravnavam Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani (ŠOUL), saj je ta v tem teksasu najbolj demokratična in transparentna med sebi podobnimi. Pri tem se tako sklicano abstrahira na celotno polje študentskega organiziranja (ŠO) ali še kam drugam. Oba naziva se bosta na ta način uporabljala izmenično.

 

Avtonomija sui generis – študentsko organiziranje s statusom države v državi

 

»Pravni izraz sui generis pomeni, da gre za pravni subjekt, ki je posebej urejen v nekem zakonu kot edini svoje vrste (to dobesedno pomeni sui generis v latinščini),« zadevo definira ustavni pravnik Rajko Pirnat. V praksi, kot to pravno teorijo tolmačijo študentski funkcionarji, to pomeni, da so v svojih odločitvah avtonomni in podvrženi samoregulaciji.

 

V izjemno kratkem Zakonu o skupnosti študentov (sprejet leta 1994, v nadaljevanju ZSkuS ali kar zakon), ki vključno s prehodnimi in končnimi določbami obsega skromnih 14 členov, piše (10. člen): »Finančno in materialno poslovanje in razpolaganje s pridobljenimi sredstvi poteka pod pogoji in na način, določen z zakonom in akti Študentske organizacije Slovenije.« Prevedeno v prakso iz tega sledi, da je republika Slovenija študentskim funkcionarjem prepustila skoraj popolno samoregulacijo. Sami pišejo svoja pravila in sami določijo doseg svojih psov čuvajev. Na najpomembnejšem področju – sledenju potem javnega denarja – so študentske funkcionarje sicer zavezali javnemu nadzoru, s formulacijo v drugem odstavku 10. člena: »Kontrola nad namensko porabo sredstev se opravlja v skladu s posebnimi predpisi.«

 

To menda pomeni, da je ŠOUL podrejen Računskemu sodišču, brezzobemu sinu jugoslovanske Službe družbenega knjigovodstva (SDK). Občasno se opravi izredno revizijo in v zaključku te zapiše lakonično mnenje – pozitivno oz. z manjšim ali večjim pridržkom. Pooblastil zmanjka tistemu manj papirnatemu tigru – Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK). ŠOUL se pred njo skriva za konceptom, izposojenim iz zasebnega prava – poslovno skrivnostjo, saj Zakon o dostopu informacij javnega značaja (ZDIJZ) ne vidi čez to imaginarno tančico, ki ločuje javni in zasebni sektor. ZDIJZ je namreč ena od pravnih podlag, s pomočjo katerih KPK-jeva aplikacija Supervizor črpa svoje podatkovne baze. Študentski zbor ŠOUL je sicer sprejel Navodila o izvajanju posredovanja informacij javnega značaja, vendar je v njih hkrati formuliral izjeme. Kot rečeno so si podlago zanje sposodili kar iz zasebnega prava, med ostalim je izjema »podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah.«

 

»Vendar to ne pomeni, da taka pravna oseba ne spada v okvir drugih pravnih ureditev in temeljne razdelitve pravnih oseb na pravne osebe javnega in pravne osebe zasebnega prava; glede te tretje vrste pravnih oseb ni; ureditev sui generis je posebna, kolikor je urejena v zadevnem posebnem zakonu in nikakor ne pomeni sama po sebi popolnega odstopa od ureditev, ki po drugih zakonih veljajo za določeno vrsto pravnih oseb,« nedorečenost pravnega statusa ŠOUL oceni pravnik Pirnat.

 

Sodna praksa: ŠO je subjekt javnega prava

 

ŠOUL lahko torej izhajajoč iz (sui generis) ZSkuS sam piše lastna pravila, pri tem pa si sposoja koncepte zasebnega prava, čeprav bi morala po svojem ustroju biti podrejena javnemu pravu ali vsaj njegovim standardom. Tako meni pravnik Pirnat, med ostalim se sklicuje na odločbo Upravnega sodišča iz leta 2010. Zaradi nedefiniranosti pravnega statusa ŠO se je moralo poseči v pravno teorijo. Sodišče je ponudilo pozitivno razlago, zakaj je ŠO subjekt javnega prava: »Namen delovanja študentskih organizacij je delovanje v javnem interesu, študentska organizacija je nosilka javnih pooblastil, članstvo v študentski organizaciji je obvezno, študentske organizacije pa se v prvi vrsti financirajo iz javnih sredstev, kar je značilnost oseb javnega prava.«

 

Ob tem je podalo še negativni vidik, zakaj ŠO ni subjekt zasebnega prava: »Po ustanovitvi študentske organizacije študentje tudi ne morejo več ustanoviti druge študentske organizacije, iz česar izhaja, da pri ustanovitvi študentskih organizacij ni svobodne pobude za ustanovitev.«

 

Nasprotni argument: ŠO kot subjekt zasebnega prava

 

Zakon študentsko organiziranje navaja kot pravne osebe, a nikjer ne opredeljuje, da so to osebe javnega prava. Pravni teoretik Gorazd Trpin sicer priznava v prejšnjem sestavku navedeno sodbo upravnega sodišča, a se z njo ne strinja. Kot premiso argumenta navaja zgodovinsko poreklo ŠO, ki ni nastalo iz oblastnega akta (to je pravno gledano dejanje javnega prava), ampak na podlagi postopka samoorganiziranja študentov, ki mu je zakon samo dal normativni okvir.1

 

Nadaljuje z definicijo treh vrst družbenih (in ne pravnih) kategorij interesov, gre za posamični interes, skupinski interes in javni interes. Ugotavlja, da vse dejavnosti študentskega organiziranja, predpisane tako v ZSkuS kot Študentski ustavi, ustrezajo skupinskemu interesu stanu študentstva. Tako niso javni interes in ne morejo biti podrejene javnemu pravu.

 

Svoj argument skuša poglobiti z naslednjim: »Nedvomno bi bilo cinično, če ne bi (država) pri tem poskrbela tudi za sredstva za delovanje študentskih organizacij, saj študentje praviloma nimajo dohodkov, da bi lahko zmogli to financiranje.« Zakaj je to sklepanje dejstveno nepravilno, smo razdelali v prejšnjem članku, kjer smo vzpostavili, da ŠO razpolaga z monopolom na trgu posredovanja prekarnega dela, pri tem pa je v preteklosti neodgovorno privatiziralo svoje vzvode za posredovanje in regulacijo tega – študentske servise. Trpin nadaljuje argument s koncesijo iz študentskega dela, ki jo primerja s koncesijo iz iger na srečo, iz katere se financirajo invalidske, humanitarne in športne organizacije. V tem primeru gre za posredno javno financiranje, ker se je država odpovedala svojemu prihodku iz koncesije v korist teh organizacij, nobene od njih pa ne moremo šteti za pravno osebo javnega prava.2

 

Kako lahko deluje oseba zasebnega prava?

 

V ZSkuS je sicer opredeljeno, da študentsko organiziranje ne sme ustvarjati profita, a pri tem lahko ustanavlja gospodarske družbe. Te so zato formirane predvsem v obliki zavodov ali društev, ki so subjekti zasebnega prava. Da jih razume kot obliko podjetništva, primerljivo z družbo z omejeno odgovornostjo, priznava tudi aktualni direktor ŠOUL Andrej Klasinc. Povzemam dobesedno, kot je RŠ predvajal njegovo izjavo: »Samo ena razlika je, da si ne smejo kao razdeliti dobička in da je izraz izguba in dobiček v d. o. o. presežek prihodkov nad odhodki ali obratno v zavodih. Drugače pa je to kot ena firma.«

 

Priznam krivico, ki jo delam direktorjevi izjavi, ampak »dobiček« se da vseeno kao izplačati s plačili fiktivnih računov povezanih gospodarskih družb in zavod tako izčrpavati. Pri tej trditvi se jasno vsakega zavoda ne meče v isti koš, a dejstvo ostaja, da so sofinancirani iz javnega denarja in da za kriterij transparentnosti politični nadzor preko organa sveta zavoda ni dovolj.

 

Primer Zavoda ŠOBA

 

Zavod Študentska organizacija Bežigrad je nastala z združitvijo reprezentativnih študentskih društev na Fakulteti za družbene vede. Zgodba gre nekako takole: ko se je leta 2001 rekonfigurirala stavba FDV, je temu hramu razsvetljenstva primanjkovalo denarja. Uprava FDV se je pod vodstvom dekana Igorja Lukšiča zato s ŠOUL pogodila, da le-ta investira denar v finiširanje izgradnje lokala št. 4, tedaj v stanju 3. podaljšane gradbene faze, torej delno podzemnega prostora, v katerem se trenutno nahaja gostilna Netcafe brez pripadajoče terase. V zameno so lokal v neodplačni najem za dobo 15 let predali formalno organiziranim interesnim skupinam študentom.

 

Sledi zgodovina, popisana v nekaj novinarskih člankih. Povzeto: lokala se ni namenilo študentskim dejavnostim, ampak se ga je tržno oddalo podjetju Magnes d. o. o. Tednik Mladina je o teh zdrahah pisal že davnega leta 2003: »Predvolilne zgodbe o grešnih poslih so bremenile predvsem Tonyja Mlakarja, direktorja Zavoda ŠOBA, ki je na volitvah podprl listo Stanka Faturja, in je za dobo naslednjih petnajstih let dobil v upravljanje "največji cybercafe v Sloveniji", Netcafe, ki ga najdete na dvorišču novega dela FDV-ja. Nekaj izmed devetih društev študentov FDV-ja, ki sestavljajo Zavod ŠOBA, naj bi bilo tesno povezanih s Tonyjem Mlakarjem – enega vodi svakinja Tonyja Mlakarja, bratova žena, drugega pa sestra Tonyjeve žene. Povrh tega pa je Mlakar profitno gostinsko dejavnost v Netcafeju zaupal podjetju Magnes, katerega solastnica je njegova žena.«

 

Stvar se je spremenila jeseni leta 2014. FDV je namreč naročila revizijo zavoda, po njej pa je odstopil njegov dolgoletni direktor Jernej Neubauer (direktoroval med leti 2008–2014). Ko smo javnemu zavodu FDV pomahali s ta mehkim (ZDIJZ), je nemudoma klonil in na mizo vrgel revizijo. Ta pri pregledu dejanskega stanja financ (v obdobju 2009–13) ni ugotovila odstopanja od stanja, poročanega AJPES-u. Zanimiva je ugotovitev, da se je račun za najemnino suterena vsaj do leta 2013 še vedno izdajalo podjetju Magnes. To verjetno vsaj že od leta 2008 ne upravlja več z lokalom Netcafe, vodi ga namreč podjetje Diversao SI. S to nejasnostjo v mislih smo se obrnili na aktualno direktorico Zavoda ŠOBA Majo Leber, ki nam je lakonično odgovorila, da je takšna pač bila odločitev prejšnjih vodstev.

 

Pogojno jasno je, kakšne so bile odločitve prejšnjih vodstev, da je zavod za prometno in obsežno teraso lokala na Kardeljevi ploščadi koncesionarju računal le osem evrov na kvadrat. S takšnim aneksiranjem pogodbe sta soglašala takratni dekan Lukšič in omenjeni Tony. Sodeč po aktualnih nepremičninskih oglasih za kvadratni meter lokala s pripadajočo teraso na obrobju prestolnice odšteješ 10 evrskih, za lokal v predelu Bežigrad približno 12. Da so takšne realne tržne cene se je očitno zavedal tudi Tony, saj je s FDV skoval aneks h pogodbi, po kateri FDV suteren oddaja zavodu ŠOBA za 2 evra več! Po obisku žejnega potrošništva je Netcafe sicer primerljiv z osredjem Ljubljane, cene pijač pa so tudi le pogojno študentske. Aktualna direktorica Zavoda ŠOBA Maja Leber je na poizvedbo, ali bi se za takšen najem dalo iztržiti kaj več, odgovorila, da gre za »soglasno poslovno odločitev relevantnih akterjev.« Rdečemonopolističnega Lukšiča in rentnika Tonyja, katerih podpis nosijo pogodbe.

 

Naročeni reviziji dejanj relevantnih akterjev je sledila tudi študentska reforma. Pod koordinacijo posameznikov iz liberalne skupine Modro za Študente, ki so delovali iz funkcij Študentskega sveta FDV, se je na tretjem sestanku (dokument zapisnika je bil ustvarjen 31. 1. 2015) Vsedruštvene koordinacije predstavilo ime nove direktorice in prenovljeno strukturo zavoda ŠOBA. Sedaj v njegovem svetu sedita tudi dva predstavnika Študentskega sveta FDV in en predstavnik koordiniranega ljudstva. Financiranje društev odslej poteka preko javnega razpisa, na njih pa bodo lahko kandidirala vsa društva, bazirana na FDV. Odgovorni so v zapisniku tega skupščinskega slavja razgalili tudi finančno konstrukcijo ljudskega zavoda: 8,5 prešernih roma ŠS FDV, trije tisočaki gredo za računovodstvo, 21.500 fičnikov pa se bo razdelilo med koordinirano rajo vsedružniško.

 

Kot tisti nadležni detektiv se nisem nehal vračati na kraj zločina. Jasna mi ni bila samo še ena stvar:, kako to, da revizija ŠOBE beleži, da je zavod vsako leto Magnesu izdal račun v višini 7.200 evrov, zavod pa nekako razpolaga s 33 prešernimi. Z nostalgijo na temni monolit SDK sem brskal po bazi AJPES in ugotovil, da so bila kakšna leta za zavod manj prešerna na dohodkovni ravni. Samo 22 jih je štel leta 2010, a najhuje je bilo dve sušni leti kasneje – samo deset fig je ostalo finančnemu poetu. S to figo v žepu sem prišel pred novo direktorico Leber, a me je odsekala: »Zavod ŠOBA je pravna oseba zasebnega prava. Poslovanje zavoda je poslovna skrivnost.«

 

Vse je potekalo preko vsemrežij, a prisežem, da se mi je v zakajeno kamro prikradel parfum dobro plačane računovodkinje. Morda zavod koncesionarju ni dosledno izdajal računov za najem lokala, ki ga je od FDV-ja itak najemal neodplačno? Tega ne bomo nikoli vedeli.

 

Zakaj torej transparentnost?

 

KPK je teoretski okvir svojega manifestativnega Projekta Transparentnost, katerega nosilni del je aplikacija Supervizor, zarisala z angleškim pravnikom in filozofom Jeremyjem Benthamom. Pred dvesto leti je ta zapisal, da je »tajnost instrument zarote, zato ne bi smela biti sistem normalnega vladanja.«

 

Menda gre za aspiracije francoske revolucije, Benthama tolmači Foucault.3 Pri rousseaujevskih sanjah, ki so gnale naprej toliko revolucionarjev, je šlo za sanje o transparentni družbi, v kateri bi bil vsak njen del vidljiv in berljiv; za sanje o tem, kako ne bo več območij teme, območij, ki so nastala zaradi privilegijev kraljevske oblasti, razmišlja Foucault. Po njegovo revolucija odpre nov aspekt glede zakonodaje. Vprašanje kaj storiti s kršilci zakonov, zamenja vprašanje, kako preprečiti že samo možnost kršenja zakonov, kako postaviti ljudi v polje popolne vidnosti, kjer bi jih mnenje ter opazovanje in diskurz drugih že vnaprej odvrnili od škodljivih dejanj. V revolucionarnih besedilih je ta ideja prisotna ves čas, trdi Foucault.

 

Iz teh sanj nas je predramil padec berlinskega zidu, bi morda porekla določena profesorica na filofaxu. A le tiste, ki smo zares skušali razbiti kolumbovo jajce.

Luka Tetičkovič

 

30/06/2015 14:04:55

 

 

1Trpin, Gorazd. Področja javne uprave in pravnih oseb javnega prava. Ljubljana: GV Založba, 2013.

2Ibid., str. 118

3Foucault, Michel. Vednost – oblast – subjekt. Ljubljana: Krtina, 2008., str. 158

Model kulturne dezintegracije in preliminarni oris artistične proliferacije

 

 

25/06/2015 13:22:43

 

 

Redefinicija dela v
neoliberalnem kapitalizmu

Mojca Svetek

 

23/06/2015 11:44:09

 

 

1Vsak posameznik teži k temu, da bi bilo njegovo delo smiselno (družbeno koristno) in da bi z njim lahko zadovoljil lastne fiziološke potrebe, potrebe po varnosti, pripadnosti, spoštovanju in samoaktualizaciji.

2To je zaenkrat še prikrita praksa, znanih pa je nekaj primerov, npr. s Fakultete za arhitekturo. Prav tako nekateri zaposleni na univerzi zagovarjajo plačljiva pripravništva, češ da bo to povečalo motivacijo študentov.

3Neoliberalni individualizem je predvsem nemočen individualizem – posameznik razume svojo subjektivnost kot izvor vseh svojih potencialov in življenjske energije, obenem pa nima materialnih pogojev za njihovo uresničitev. Paradoks je, da bolj kot so posamezniki zaradi strukturnih vzrokov razlaščeni teh pogojev, bolj vladajoča ideologija poudarja individualno odgovornost, svobodo izbire, mnoštvo možnosti in samoiniciativo.

4S tem sovpada tudi bolonjski študij, ki je naravnan k izrivanju teorije in kritične misli (še posebej na družboslovnih in humanističnih smereh, ki so kritično ogledalo družbe), na račun navajanja študentov na hitro in površno produkcijo tržno zanimivih vsebin, delo pod pritiskom in s hitrim tempom. Pri tem je treba poudarjati, da ne gre za učenje uporabnih veščin, ampak učenje tržno zanimivih veščin.

5Pedagoške skrbi (izobraževanje) in zdravstvo so neposreden podaljšek skrbstvenih (vzgojnih in negovalnih) vlog, ki so ženskam že sicer dodeljene v zasebni sferi. Družboslovje in humanistika pa, v kolikor sta od politike in gospodarstva neodvisna, predstavljata gonilno kritiko družbenega sistema in tako za trg nista koristna in zanimiva.

Viri

Burcar, L. (2011). Post-feminizmi v službi neoliberalnega “humanizma”: obstranjenje kritične refleksije in delegitimacija družbeno-političnega boja. ProFemina, 27–45.

 

Federici, S. (oktober 2006). Prekarno delo: feministična perspektiva. Predavanje. Dostopno na: http://www.cityofwomen.org/sl/content/2014/silvia-federici-v-slovenscini

 

Kapitalizma ne moremo misliti brez organizacije produkcije oziroma dela. V osemdesetih in devetdesetih letih na Zahodu, kasneje pa tudi v ostalih delih Evrope, se je v imenu povečanja konkurenčnosti gospodarstva začelo vedno bolj stremeti k fleksibilizaciji in deregulaciji trga delovne sile. Fleksibilnost je (bila) postavljena za imperativ, prekarizacija dela pa je nujna posledica. Varne zaposlitve za poln delovni čas postopoma izpodrivajo dela za določen čas, honorarna in občasna dela, dela po projektih in nemalokdo je prisiljen v samozaposlitev. Na tak način se delodajalci izognejo plačevanju zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, bolnišk, porodnišk ipd., prav tako niso omejeni z delovnim časom, na njihove poteze ne prežijo sindikati, delojemalci pa so praktično nemočni pri pogajanju za plačilo, kar nujno vodi v izrazito podplačanost njihovega dela. Prekarci mnogokrat delujejo od doma, njihovi stroški dela niso plačani, podjetje ne investira v njihovo opremo, izobraževanje ali usposabljanje, v to morajo investirati sami, kar pomeni, da je njihova realna plača dejansko nižja od izplačane.

 

V kapitalizmu so se posamezniki prisiljeni podrediti zahtevam dela za kapital. Delo je tako v celoti namenjeno ustvarjanju dobička, na ta račun pa sta zanemarjeni družbena smotrnost tega dela in samoaktualizacija subjekta.1 S prekarizacijo temu niso podvrženi le posameznikovi potenciali in sposobnosti, temveč razporejanje s časom in že zasluženim denarjem ter nenazadnje z osebnimi in karakternimi lastnostmi.

 

Delavci v neoliberalnem kapitalizmu niso odtujeni zgolj od svojih produktov in storitev (nad katerimi izgubijo nadzor na račun lastnikov kapitala, ki s temi produkti in storitvami operirajo), ampak so s prekarno delovno ureditvijo izolirani tudi drug od drugega. Njihovo združevanje na eni strani preprečujejo stalna mobilnost, fleksibilen delavnik in umaknjenost iz javnega (če delajo od doma), na drugi strani pa strah pred izgubo dela na račun armade brezposelnih in ostalih prekarcev (ob nični socialni varnosti). Vsak prekarec je namreč čez noč lahko brezposelni, zato na prosta/njihova delovna mesta ne prežijo le brezposelni, ampak tudi vsi prekarno zaposleni in tako drug drugemu predstavljajo konkurenco. Namesto da bi med sabo razvijali solidarnost, ki je osrednjega pomena za organiziran boj za pravice, se konkurenca med delavci v prekarnih pogojih še dodatno zaostri.

 

Konkurenčnost gospodarstva oziroma povedano drugače, skrajno izkoriščanje čim cenejše delovne sile, da bi podjetja iztisnila maksimalen dobiček, ne pomeni boljših življenjskih pogojev večine, ampak slabšanje delovnih pogojev, nižanje mezd in socialne varnosti, sistematičen napad na pridobljene pravice ter povečevanje števila brezposelnih, za to da je bogatenje peščice privilegiranih (kapitalistov) kar se da maksimirano. S sabo to ne prinaša le reorganizacije dela, ampak reorganizacijo na vseh področjih življenja, ki so se prisiljena prilagoditi tako, da zadovoljijo interese kapitala.

 

Študentsko delo za vedno

 

Navajanje na prekarno delo se začne že v dijaški in študentski dobi preko t. i. študentskega dela. To kar je bilo v začetku mišljeno kot občasno delo, iz katerega bi se financiralo študentsko organiziranje, je preraslo v razširjen način izkoriščanja študentov, ki izhajajo iz srednjega in nižjega razreda. Študentsko delo je že tako zakoreninjeno v vsakdanje študentsko življenje, da je za  študente in njihovo predstavništvo (Študentska organizacija) nekaj, na kar niso zmožni pogledati kritično, kar na dolgi rok pomeni tudi desenzibilizacijo na lastno neupravičeno prekarnost.

 

Študentska prekarnost pravzaprav niti ni največje zlo sodobnega neoliberalnega kapitalizma. Ta je namreč mnoge študente prisilil v brezplačno visokokvalificirano delo v obliki pripravništev in, v strahu pred nekonkurenčnostjo, brezplačno delo  v obliki prostovoljstev, s katerimi naj bi študenti sami poskrbeli za pridobivanje kompetenc in izkušenj. Kot oblika najskrajnejše eksploatacije pa se pojavlja študentsko plačevanje pripravništva oziroma z drugimi besedami plačevanje študentov, da lahko delajo zastonj. Naj povem drugače: tako kot se je študentsko prekarno delo podaljšalo v neštudentsko obdobje, obstaja možnost, da se to zgodi tudi z neplačanim delom. Če je prekarno delo zaostrena sodobna oblika izkoriščanja, bi z neplačanim delom padli še nižje od tega.

 

Plačevanje pripravništev2 oziroma – če se izrazim bolj točno – plačevanje delovne sile, da lahko dela, sloni na povsem enaki logiki, kot jo uporabljajo zagovorniki šolnin. Študent (oziroma njegova družina) naj bi bil dolžan plačati za vse, kar bi pomenilo izboljšanje njegovih možnosti za osebni uspeh (in s tem visok dohodek). Ironija je v tem, da v kolikor se od študentov zahteva, da pridobijo ustrezna znanja in spretnosti izven študija, da bi bili zaposljivi, študij nima nikakršne vrednosti za zaposlovalca, je razvrednoten, posledično pa je njegova plačljivost neupravičena.

 

Paradoks, povezan z brezplačnim in prostovoljnim delom, pa je naslednji – v kolikor lahko kapitalisti izkoriščajo brezplačno silo (ali celo delovno silo, ki plača, da lahko dela), seveda nimajo interesa in potreb po zaposlovanju. Posledično so pridobljene kompetence na takšnih delovnih mestih le kompetence, za katere niso pripravljeni plačati – so torej brez vrednosti za delodajalce.

 

Neoliberalna ideologija – motor kapitalizma

 

Izkoriščanje omogoča (neoliberalna) ideologija. Osnovna funkcija ideologije je namreč vzdrževanje statusa quo, pri čemer gre pravzaprav za to, da množice prevzamejo ideologijo vladajočega razreda (razreda, ki v dani realnosti prosperira). V neoliberalizmu je osrednja ideologija, ki poganja neoliberalni kapitalizem, individualizem.3 Na piedestal je postavljen osebni (individualni) uspeh, ki je viden kot posledica pravilnih odločitev in dobro izbranega življenjskega sloga. Ne le, da je dojemanje uspeha s tem ločeno od kakršnih koli kolektivnih odnosov (npr. sindikalne dejavnosti, političnega boja), neuspeh (na trgu) je dojet kot individualna odgovornost in s tem kot pravična kazen za napačne odločitve v domnevno svobodni in pravični družbi neskončnih in enakih možnosti (neoliberalni diskurz rad operira z besedami kot sta 'svoboda' in 'izbira'). Žrtve tako svoje občutke izključenosti usmerijo nase kot sram, namesto kot motivacijo za politični boj. Ideologija individualizma je torej ključen moment pri depolitizaciji kolektivnih izkušenj, saj jih izvzame iz družbenega konteksta, ne preizprašuje obstoječih razmerij družbene moči, jih individualizira ter tako omogoča ohranjanje statusa quo.

 

Neoliberalna ideologija obvladuje tudi vsebine visokega šolstva.4 Pedagogika, andragogika in psihologija se namreč namesto s kritično analizo družbenega stanja ukvarjajo s potrebami trga dela in prilagoditvijo učencev, dijakov in študentov potrebam gospodarstva oziroma kapitala. Šola (in s tem država) torej sodeluje pri fleksibilizaciji, prekarizaciji, podrejanju, discipliniranju in zatiranju kritične misli, saj je namesto, da bi se osredotočila na to, kakšno družbo prihodnosti želimo, zaposlena s tem, kakšne ljudi potrebuje trenuten sistem za nemoteno delovanje. Pri tem paradoksalno ne upošteva, da pravzaprav ne more predvideti, kakšen bo trg dela čez pet, devet ali dvajset let in zato pravzaprav ne more prevzeti vloge konstruktorja primernih državljanov, ampak posredno poskuša podaljšati življenjsko dobo obstoječega družbeno-ekonomskega sistema.

 

Ženske na stičišču kapitalizma in patriarhata

 

Kljub temu, da se je prekarno delo začelo množično uvajati v osemdesetih in devetdesetih za delavstvo moškega spola, je bilo, kot pravi S. Federici (2006), za ženske stalnica že od nekdaj. Na ženske namreč med sabo podpirajoče delujeta tako kapitalizem kot patriarhat in prav zaradi slednje ideologije večina niti danes ni možna misliti žensk ločeno od doma, zakona in reprodukcije. Ker je reprodukcija dojeta kot primarna (naravna) funkcija ženske, je njihova vloga v produkciji dojeta kot sekundarna, dopolnilna. To pa implicira začasnost in časovno omejenost dela žensk oziroma prekarnost. Prav tako zahteve po deregulaciji v sodobnem kapitalizmu neposredno krepijo patriarhat, saj se posredna in neposredna regulacija na področju spola manjša v korist privatizacije in krčenja javnega sektorja pod pretvezo konkurenčnosti.

 

Eksploatacija na podlagi spola leži prav v definiciji dela žensk kot dodatnega, začasnega in zanje naravnega (in zato nezahtevnega, čeprav to ni), v konstrukciji žensk kot mater in gospodinj ter pozicioniranju konstrukta ženskosti bolj v sfero doma kot v sfero ekonomske in politične aktivnosti. Kapitalizem namreč aktivno ustvarja vire cenejše delovne sile, tako da aktivno uporablja spolne (pa tudi rasne, etnične) stereotipe – naslanja se na patriarhalno ideologijo, da lahko umetno znižuje vrednosti dela ter uvaja prekarna in slabo plačana delovna mesta. Ta pozicija ženske na preži za visokimi položaji pogosto sili v odpoved identiteti na podlagi spola, ki bi lahko služila kot izhodišče za prizadevanje za večjo enakopravnost kot posledico izkušnje strukturnih razmerij moči na podlagi spola, na račun identitete delavke, vodje, političarke, kar se kaže v aktivnem izogibanju vsega, kar je povezano s spolom in feminizmom (primer tega je Das Merkel).

 

Patriarhalna ideologija je aktivna tako na področju plačila (ker ženske niso dojete primarno kot delavke), vertikalne (napredovanja) in horizontalne segregacije (vrste dejavnosti). V sodobnem kapitalizmu je bil v evropskih državah sektor skrbstvenih in drugih oskrbovalno-storitvenih in podizvajalskih servisov, kot poudarja L. Burcar (2011), razvrednoten in tudi najbolj izpostavljen fleksibilnim in začasnim oblikam dela, sektor znanja in informatike, kjer večino delovnih mest zasedajo moški pa visoko ovrednoten in zato tudi bolje plačan. Poklicna segregacija po spolu pa se po logiki individualizma razlaga, izvzeto iz družbeno-zgodovinskega konteksta, kot odgovornost žensk za izbiro študijskih smeri, ki so usmerjene v (nižje in srednje) izobraževanje, humanistiko, družboslovje in zdravstvo.5 Nepremišljenost in nezrelost poklicnih odločitev deklet oziroma z drugimi besedami neracionalnost žensk je odgovorna, da nesorazmeren del žensk opravlja slabo plačano, razvrednoteno in močno regulirano institucionalizirano skrbstveno delo (še posebej v primeru izobraževalnih in zdravstvenih smeri) ali pa so brezposelne ali na slabo plačanih delovnih mestih, ki ne zahtevajo nobenih kvalifikacij.

 

Tudi brezplačno delo, kot ga vidimo pri pripravništvih, je od nekdaj stalnica v življenju žensk. Reprodukcija (s tem mislim na rojevanje, vzgojo in skrb za otroke ter ostale člane družine) kot najpomembnejša dejavnost ni le neplačana, ampak zaradi patriarhalne ideologije tudi nevidna. Je tako samoumevna, da se nanjo sploh ne gleda kot na delo. Kot pravi S. Federici: “Gospodinjsko delo je pravzaprav delo za kapital, prispeva k akumulaciji kapitala, četudi je neplačano” in je v kapitalizmu kot proizvodnem sistemu izredno pomembno. S. Federici (2006) posledično poziva k boju proti reprodukciji kot orodju produciranja kapitala in kot taki območju izkoriščanja, suženjstva in reproduciranja ideologij, s tem pa izpostavlja njen potencial, da postane transformativno polje.

 

Politike na področju usklajevanja dela in družine, kot piše Burcar (2011), vlogo moških v reproduktivnem delu označujejo kot neobvezno (primer tega je neobvezen neenako deljen porodniški dopust), medtem ko ženskam le navidezno pomagajo s spodbujanjem krajših, fleksibilnih delavnikov in dela od doma, zavitih v diskurz večanja svobode pri delu in posameznicinega soodločanja o delu. To v resnici ženske le izključuje iz sfere javnega, jih domestificira in dodatno prekarizira ter nanje nalaga izdatno mero gospodinjskega in skrbstvenega dela, češ da so več doma in zato lahko “mimogrede” še kaj postorijo.

 

Reproduktivno delo ne sme biti dojeto kot zadeva posameznice, saj zadeva družbo in mora biti zanj zato poskrbljeno s široko mrežo javnih institucij, ki bi opravljale skrbstveno funkcijo. Prav ta mreža je v zadnjih desetletij pod močnim udarom kapitalizma, ki krči mrežo javnih varstvenih ustanov, jih privatizira in dela nedostopne, s čimer ženske, na katere deluje patriarhat, sili v suženjsko reproduktivno delo.

 

Zavračanje ideologij, oblikovanje družbeno transformativnega boja

 

Ideologije so na eni strani način nadzorovanja in discipliniranja delavstva ter ohranjanja obstoječega družbenega reda, na drugi strani pa zaradi svoje kontradiktornosti sprožajo tudi upor in delavstvo motivirajo za oblikovanje družbeno-političnega boja. Ni problem v tem, da se ljudje ne bi zavedali kontradikcij vsakdanjega življenja in da ne bi občutili nezadovoljstva zaradi svoje izključenosti, temveč v tem, da ne uspejo identificirati skupnih potreb in interesov (kajti te si delijo, v kolikor se njihovi življenjski pogoji sistematično ne razlikujejo). Za postmoderno družbo je namreč zelo značilno drobljenje identitet in poudarjanja razlik in individualnosti na račun podobnosti (ki pa jih je neprimerljivo več). Ideološka predpostavka je, da združevanje pomeni izgubo lastnega osebnega prostora svobode, čeprav je prav združevanje tisto, ki omogoča pridobitev vsaj neke mere nadzora nad lastnim življenjem in prostor svobode tako širi. Tukaj mora ključno vlogo odigrati bogato marksistično in socialistično feministično znanje kot osnova organiziranja kolektivnega političnega boja za družbeno pravičnost.

Parrhesiastični poskusi
o literarnem polju

»Ljubljana je stari Jeruzalem. Na njeni Golgoti je umiralo in stokalo premnogo vrlih ljudi. Toliko teles s posekanimi glavami ne srečaš v tujini, če šteješ v razmerjih. Tu se zbirajo najnižji in najvrlejši vplivi sveta.«

 

Vojko Gorjan – Planetarium

»Sedaj vem: v imenu teh ljudi sem upravičen za najvišjo strogost. Ena morala mora biti: tej zalegi se ne sme prizanašati. S tem bi se ji dajalo samo potuho. – Jaz sem že apriori tega mnenja. Stragnoliert!«

 

Vladimir Bartol – Literarni zapiski

Razlika med poezijo in govorništvom je, da si pripravljen ubiti sebe namesto svojih otrok.

 

Audre Lorde – Moč

Muanis Sinanović

 

18/06/2015 14:18:05

 

 

Vojko Gorjan je eden tistih slovenskih literatov, pišočih v sedemdesetih, ki v aktualnem imaginariju lokalnega literarnega polja zasedajo precej ambivalentno mesto: kljub intenzivnosti svojih literarnih govoric, njihovi izvirnosti, lucidnosti in prebojnosti pri v literarno polje na novo vstopajočih agensih ne nastopajo kot referenčne točke ali zgledi estetske in etične pisateljske drže, medtem ko na drugi strani na varni distanci zasedajo pozicijo »nerazumljenih genijev«. V ta krog lahko prištejemo še denimo Vladimirja Memona in Jureta Detelo. Nadalje pa poznamo številne predhodnike in naslednike tega Gorjanovega kroga iz sedemdesetih, ki so v primerjavi s svojimi sodobniki producirali neprimerno prodornejšo literaturo in bili potem za desetletja izrinjeni na obrobje literarnozgodovinske mape ali pa že kar pozabljeni: spomnimo se primerov Prešerna in Kosovela kot Gorjanovih predhodnikov in skoraj povsem pozabljene vrhunske pesnice Tatjane Soldo kot njegove naslednice (vsi so umrli tako imenovane prezgodnje smrti).

 

Verjetno bi bila Gorjan in Memon še vedno pozabljena, deloma pozabljen pa tudi Detela, če ne bi njihove zapuščine v zadnjih letih z odkrivanjem in objavljanjem osvetlili literarni akterji, kot sta Andrej Medved (založba Hyperion) in Miklavž Komelj. Tudi objava romana Planetarium in nekaterih drugih proznih del iz Gorjanove zapuščine pri založbi Beletrina leta 2013 je plod Komeljevega raziskovanja in urejanja. Gorjan, ki so ga založbe v času njegovega življenja sicer redno zavračale, je Planetarium poslal v objavo založbi Obzorja leta 1975, sočasno pa je založbi Mladinska knjiga poslal zbirko kratkih zgodb Čarobno življenje – mesec in pol za tem je po življenju, zaznamovanem z mučenjem psihiatričnih institucij, denimo z elektrošoki, in zaradi številnih zavrnitev v literarnem polju, storil samomor. Objavo obeh knjig sta založbi kasneje zavrnili.

 

Gorjan in sorodni avtorji po posmrtnih objavah zasedejo mesto nekakšnih kultnih figur in postanejo trendovski za peščico domačih literarnih »alternativcev« – vstajajo kot polmitološke avtorske funkcije, obenem pa jih tudi etablirani literarni publicisti tu in tam obravnavajo kot tiste, katerih pomen je bil v njihovem času spregledan (kar naj bi sugeriralo, da danes več ni). Med obema paradigmama sodobne recepcije obstajajo pomembne kvalitativne razlike, ki pa imajo podobne rezultate. Druga se ujema s klasičnim mehanizmom, ki ga je Gorjan opisal z dvema povedma v spremnem pismu Mladinski knjigi: »Prisrčno upam, da bodo dela pri odboru in občinstvu sprejeta z ljubeznijo, s kakršno so bila negovana in ustvarjena. Naj Slovenija ne bo več omadeževana z nečastnim odnosom do svojega ustvarjalca, na [sic] hrbtu katerega potem gradi svojo prihodnost.« Grajenja takšne prihodnosti si ne smemo predstavljati v obliki lucidnega, študioznega in analitično preciznega branja, temveč v specifični strategiji kanonizacije, ki se utrjuje retroaktivno: nenevarno posmrtno vključevanje avtorjev v kanon je izključno nominalna praksa in obenem performativna gesta, ki zabriše tiste zgodovinske singularnosti, v katerih so avtorji delovali, s tem pa njihovo avtorsko singularnost za zgodovinsko kontinuiteto slovenskega literarnega polja. Znotraj kultne recepcije nastopajo dela omenjenih avtorjev kot zaklad izbrancev, kot nek tip »fuck offa« mainstream delu literarnega polja, ravno s tem pa se utrjujejo na obrobju literarnozgodovinske mape. Ne preidejo v fazo podrobnih analitičnih obravnav in ne porajajo analitike te same umeščenosti na obrobje.

 

V obeh primerih ostane vprašanje, zakaj so imeli avtorji, kot je Gorjan, v lastnem času težave s pripoznanjem, neodgovorjeno ali nepopolno odgovorjeno, s čimer se binom aktualnih posvečenih literarnih avtoritet (po pravilu nizke literarne vrednosti) in spregledanih klasikov »teles s posekanimi glavami« zgodovinsko reproducira. Obenem lahko ta dela v krajših obdobjih po objavi zasedejo mesto neproblematične tržne niše na književnem trgu. V času, ko nezadovoljstvo agensov v literarnem polju in nezadovoljstvo bralne publike (ki imata v Sloveniji oba šibko avtonomijo) nad aktualno produkcijo narašča, nastopijo omenjene knjige kot začasni sedativ. S tem lahko morda razložimo, zakaj se je za objavo Planetariuma odločila Beletrina kot izrazito komercialna založba (ki pa obenem vzdržuje kulturno distinkcijo).

 

Miklavž Komelj je v Planetariumu zapisal standardno luciden esej, poln presenetljivih dialektičnih obratov, pojmovnih abstrakcij in tudi erudicije. Kolikor že so Komeljevi teksti v zatohlosti domačega literarnega dogajanja pomembni, pa se tudi v njih razkriva določena problematika. Reči, da Komelj piše standardno lucidne eseje, pomeni tu tudi reči, da piše predvidljive eseje – oba pridevnika se v tej konotaciji kljub presenetljivosti »dialektičnih obratov« ne izključujeta. Kolikor Komelj v tem polju razpira percepcijo literature, večkrat tudi zapira vpogled v specifično funkcioniranje literarnega polja, zaradi katerega je razpiranje percepcije literature sploh potrebno. Na nekem mestu v spremni besedi zapiše sledeče:

 

»A Gorjanovo spoznanje o premajhnosti Ljubljane ni imelo nič skupnega s tistimi tožbami nad premajhnostjo tega prostora, ki jih pogosto slišimo iz ust provincialcev, ki se tolažijo s tem, da je drugje čisto drugače.«

 

Lucidnost te izjave nas lahko zaslepi za številna problematična mesta v njenem konotativnem polju, ki že nezavedno konstituirajo pogled na izjavo kot lucidno in ki kažejo na problematičnost kultne recepcije, kakršna je bila nakazana. Poglejmo formulacijo na koncu povedi: »[…] ki se tolažijo s tem, da je drugje čisto drugače.« Tolažbo s to popolno drugačnostjo lahko verjetno pripišemo predvsem provincialnim liberalcem, katerih kritika je zamejena s tožbo nad neupoštevanjem »modrih« – tj. polizobraženih – nasvetov provincialnih publicistov (primer: https://fokuspokus.si/article/506?=v-sloveniji-je-veliko-pametnih-ljudi-mi-pa-intervjuvamo-njihove-frizerje) nad mankom pravne države, skorumpiranostjo političnih elit, zagovedenostjo množičnega glasbenega okusa, ki da generira ekonomske krize (http://www.delo.si/mnenja/blogi/dragi-narat.html) in podobno. Tovrstna prazna upanja po popolni drugačnosti razmer v tujini izhajajo iz neustreznosti kritike domačih razmer, utemeljeni na distinkciji med malomeščanskim – urbanim – kulturnim okusom in provincialnim okusom množic z vasi in manjših krajev. S tega vidika gre za izrazito provincialno kritiko; možna je le v razmerah neobstoja tradicije nacionalne buržoazije (in njenih od malomeščanskih vsekakor bolj prefinjenih kulturnih habitusov), ki razpira konstitutivno travmo urbanih malomeščanskih elit – ta pa rezultira iz vsesplošnega omalovaževanja podeželskih (ali klasično proletarskih) kulturnih navad, ki jim ne sopostavlja alternative (sic), temveč z njimi tvori protislovno enotnost. Želja po instanci dopolnitve lastne elitnosti v avtentično elitnost, ki zaradi zgodovinske perifernosti slovenske družbe umanjka, se projicira skozi elitistične kulturne prakse in večni tek za vozom razvitih, urbanih, zahodnih metropol. Paradoksalno pa je, da ravno želja po dinamiki urbanega življenja te elite žene k popolnemu zapiranju pred prednostmi, ki jih ponujajo kulturno diferencirane svetovne metropole. Da jih vodi v progresistično dokso, utemeljeno na strogi kulturni delitvi med podeželskim in urbanim kot malomeščanskim, kjer pa je to malomeščansko odrezano od metropolitanskega. Tisto, kar se v metropolah prepleta – buržoazni kulturni vplivi, vplivi s podeželja in vplivi srednjega razreda, je v Ljubljani ortodoksno zamejeno s hegemonijo provincialnih srednjerazrednih frustracij (več na sledeči povezavi: http://www.bilten.org/?p=1978).

 

Verjetno je ta pojav eden od dejavnikov, ki oblikujejo Ljubljano kot Golgoto za številne »vrle ljudi«. Gorjan res ne zatrjuje, da je drugje »čisto drugače«, nedvomno pa zatrjuje, da je drugje zagotovo bolje: »Toliko teles s posekanimi glavami ne srečaš v tujini, če šteješ v razmerjih.« Tisti bolj sofisticirani slovenski intelektualci, ki jih žene v tujino, se seveda zavedajo obstoja oblastnih mehanizmov v vsaki konkretni družbi in devastacij, ki jih za kvaliteto življenja njihovih predstavnikov prinaša obstoj kapitalskega razmerja; a zaradi večje kulturne diferenciranosti metropol (ki seveda ne kolerira nujno z večjim številom prebivalcev) upravičeno računajo na večje razumevanje in boljše pogoje dela. Ne smemo zamenjevati vulgarne, psevdoznanstvene kritike denimo Mazzinija, ki vseskozi zdrseva v esencialistično nacionalno karakterologijo, z znanstveno utemeljeno kritiko oblastnih mehanizmov v slovenski družbi, kakršno podaja Taja Kramberger (kot se to zgodi v sledeči kritiki zadnje pesniške zbirke omenjene avtorice: http://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/slovo-brez-konteksta); s tem zdrsevamo v neracionalno lokalno nediferenciranost, v kateri se progresistična doksa druži z abstraktnostjo njene kritike (glej prispevek Jerneja Kaluže in Aleša Mendiževca z naslovom Slovenski filozofski Triglav – kdo zdaj tu laže) – s tem tvegamo, da se zapletemo v zavozlanost lokalnih oblastnih mehanizmov, ki neprestano prelivajo upor v mračnjaško samozadostnost, progresijo v trdoživo hierarhizacijo, ki parazitira na videzu te progresije. Verjetno Gorjan s tistimi »najvrlejšimi vplivi« sveta, ki so v Ljubljani sopostavljeni »najnižjim«, kaže na vir teh vrlin; ker se v provincialni slovenski družbi desetletja reproducirajo videzi planetarnih ideoloških spopadov, ki služijo pozicioniranju lokalnih elit v vsakokratni mednarodni politični delitvi, so te ideologije kot videzi ideologij, torej osiromašene, s kritične perspektive dostopnejše za lucidno rezoniranje – in ravno ta lahkotnost kritike ljudi, ki preživijo ljubljansko Golgoto, nosi potencial planetarne relevantnosti.

 

Skozi pregled konstitucije literanega polja na Slovenskem bomo v tem eseju poskušali izpeljati ugotovitev, da je v aktualnih razmerah literarnega polja internacionalizacija delovanja naprednih slovenskih književnikov nujna. Preprosta razlika v predikatu »čisto« in »nekoliko« (drugače) lahko prinaša neverjetno različen nabor posledic za literarno – in ne samo literarno – prakso.

 

Umikamo se torej izhodiščem pojmovnih abstrakcij in njihovih indiferenc ter se spuščamo v diferenciacijo in skrb; mažemo si roke z najkonkretnejšim in najaktualnejšim, da se nam odpre pogled v abstraktnost neke strukturiranosti in v »dolgo trajanje« neke zgodovine.

 

Primer Modra ptica in sodobna literarna krajina na Slovenskem

 

Leta 2011 je pri založbi Sophia izšla knjiga Taje Kramberger in Braca Rotarja, naslovljena Nevidne evidence in podnaslovljena Misliti idola Tribus. Gre za sklop študij, v katerih se avtorja zgodovinskoantropološko in sociološko ukvarjata z analizami oblastnih dispozitivov na različnih poljih slovenskega družbenega prostora: na literarnem polju, akademskem polju, znanstvenem polju; vključeni so prispevki na temo pravice in tolerance, obravnave neoliberalne ideologije in tudi prevod Foucaultovega Uvoda v nefašistično življenje. Ob nezgrešljivi prepletenosti vseh obravnav se tu osredotočamo na študijo Taje Kramberger z naslovom Kdo je za koga reprezentativen in zakaj (dostopne tudi na tem spletnem naslovu: https://tajakramberger.files.wordpress.com/2013/11/1_7-pdf_mp-rotar-kramberger-nevidne-evidence-2011.pdf), ki obravnava umeščenost založniško-revijalnega projekta Modra ptica v tridesetih letih v tedanjem slovenskem literarnem polju oziroma v literarnem polju Dravske banovine, kot se je tedanja upravna enota, ki je pokrivala večino današnjega slovenskega ozemlja, imenovala.

 

»Uredniška politika Modre ptice je izhajala iz spoznanj o nevzdržnosti neprestanega kroženja enih in istih družbenih reprezentacij, o nujnosti odpiranja avtarkičnega in getoiziranega prostora za druge, drugačno zasnovane in drugače organizirane vednosti (ponovimo: založba Modra ptica v dvanajstih letih izda 58 knjig, od tega 4 ponatise), o nujnosti konfrontacije različnih gledišč, nazorov in naposled tudi o nujnosti vključevanja žensk v uredniško politiko revije,« zapiše Kramberger na strani 148.

 

Spoznanje o nevzdržnosti kroženja takšnih družbenih reprezentacij se vedno močneje vključuje tudi v dejavnosti nekaterih domačih avantgardnih avtorjev (denimo kolektiva IDIOT in spodaj podpisanega), obenem pa je s tem spoznanjem v trenutnih okoliščinah zaznamovan tudi kolektiv 3bune. Analiza delovanja Modre ptice in njenega položaja v tedanjem literarnem polju, kakršnega podaja Taja Kramberger, odpira vpogled v dolgo trajanje načinov reprodukcije tega literarnega polja, v trajanje, ki še traja, obenem pa v neposredno povezanost oblastnih mehanizmov tega literarnega polja z oblastnimi mehanizmi na drugih poljih v slovenskem družbenem prostoru, s katerimi je uspelo tudi zavojevanje Tribune. Slovensko literarno polje ima namreč vseskozi šibko avtonomijo ali pa avtonomije sploh nima. Bourdieu literarno polje definira kot »polje sil, ki delujejo na vse, ki vanj vstopajo, in to na diferencialni način in glede na pozicijo, ki jo v njem zasedajo«. Polje je tudi področje »konkurenčnih bojev, ki kažejo tendence k ohranitvi ali pa transformaciji polja sil«. V kolikor je neko polje avtonomno in potem močno, ugotavljata Bourdieu in Bachelard, proizvaja spoznavne revolucije, ki redistribuirajo sile v skladu s pridobljenimi spoznanji. Neavtonomno polje je bilo, kot izpričuje analiza T. Kramberger, tudi literarno polje Dravske banovine in kot takšno globoko potopljeno v obstoječa družbena razmerja – torej vpleteno tudi v njihovo reprodukcijo.

 

Ena ključnih predpostavk kolektiva Modre ptice je bila predpostavka o suvereni zmožnosti občinstva, da prepoznava kvalitetno prevodno in domačo literarno produkcijo ter da se je zmožno z lastnimi intelektualnimi orodji suvereno orientirati po idejni krajini lastnega družbenega okolja, v kolikor je za to uresničen predpogoj dostopnosti relevantne literature. To prepričanje je dialektično oblikovalo njegovo uredniško politiko; predpostavka o suverenosti občinstva je prispevala k prevajanju sodobnih klasikov iz planetarnega konteksta (tako avtorjev, kot je Knut Hamsun, kot tudi v revijalnih objavah tedanje afriške literature) in objavljanju nekonformnih domačih avtorjev, obenem pa je bilo ravno tovrstno prevajanje pogoj za uresničenje in kultivacijo te suverenosti. Široka popularnost (na katero kaže že prej navedeni citat Kramberger) izdaj Modre ptice in široko razvejana naročniška mreža (paradigma naročniške mreže je tendirala k večji povezanosti uredništva z bralci) je to predpostavko potrjevala.

 

Finančno stabilnost založbi so zagotovili nekateri premožnejši ustanovitelji (Ivan Jelačin ml., Pavel Debevec ...), kar je bil kakopak glavni razlog, da je uredništvo lahko svojo politiko nemoteno uveljavljalo dobro desetletje (1929–1941); s tem se je precej približalo transformaciji literarnega polja in širšega okolja, ki je neprestano generiralo status quo. V tem obdobju je deloval tudi feministični kolektiv Belo-modre knjižnice, katerega cilj je bil v revijalni in književni obliki objavljati literarna dela domačih in tujih avtoric; po poznanstvih in mehanizmih delovanja (naročniška mreža) je bil tesno povezan z uredništvom Modre ptice (v katerem so seveda delovale tudi ženske).

 

Ti učinki so v ljubljanskem provincialnem okolju sprožili številne naskoke z »intelektualnimi sredstvi« (dejansko antiintelektualnimi), sredstvi manipulacije in mreženja, katerih namen je bil ohraniti neavtonomijo domače publike in vzpostaviti izolacijo le-te od uredništva Modre ptice. Eklatanten primer oblastne diskurzivne prakse predstavlja denimo članek Slavka Škerla, objavljen v reviji Slovenec, v katerem je ob začetku izdajanja drugega letnika revije ocenjen doprinos prvega letnika in prve izdaje drugega:

 

»Zamišljena je bila izvrstno kot vez med naročniki knjig “Modre ptice” in založništvom ali preprosteje povedano kot nekak reklamni organ za knjige, a že v prvem letniku se je skušala povzpeti na višino leposlovne revije, v katero se nadalje razvija. Leposlovna revija pa mora imeti enotno idejno in temeljno potezo, da opraviči svoj obstoj. Ali je glasilo neke generacije – ki je morda še tako heterogena – ali pa mora biti na kak drug način glas in vez v eno – pa magari še tako širokogrudno zastavljeno smer. Ako hoče biti plodna in živeti, ne more združevati pod istim krovom slučajno na kup znesene mešanice, četudi je vsak posamezni del kvalitativno še tako dober. Ne vidimo nuje, izvirajoče iz potreb našega narodnega organizma, ki bi opravičevala obstoj te revije pri nas – ampak samo zase hvale vredno ambicijo založništva.

 

Uvodna beseda Janeza Žagarja je lepa, samo konkretnosti ji manjka – konkretnosti glede na revijo samo, mislim. V splošnem je vse prav, kar piše, kaj ima »Modra ptica« opraviti s tem, kakršna je, ni jasno.

 

[...] Ob Vl. Bartolu in njegovih črticah se bo treba o priložnosti delj časa pomuditi – ne zato, ker bi bile posebno dobre, marveč zato, ker je uvedel pri nas nov “genre” pisanja: magazinski. “Nenadejan uspeh ge. Dobrovske” je zopet izrazita magazinska storija. Tega odkritja nismo posebno veseli.«

 

V izsekih iz članka (v drugih naletimo na neargumentirano klasifikacijo objavljenih avtorjev v skladu z ideološkimi predpostavkami avtorja, ki jo Kramberger grafično prikaže na strani 125) lahko prepoznamo kar nekaj diskurzivnih strategij, s katerimi se sooča tudi agens, ki danes vstopa v literarno polje. V prvem odstavku denimo naletimo na generacijsko vprašanje, ki je tesno povezano z nacionalnim vprašanjem. V zadnjem obdobju je bila v številnih prispevkih in pogovorih kritično ovrednotena generacijska posplošitev, ki trenutno prežema literarno polje (primer: http://radiostudent.si/kultura/dlako-z-jezika/bur%C5%BEuji-kriti%C4%8Dni-glasovi-in-nasprotna-smer). Tovrstno posploševanje predstavlja enega ključnih mehanizmov homogenizacije domačega literarnega polja in polja oblasti – učinke te homogenizacije v priloženem članku elokventno opiše Aleš Mendiževec: »Problem je v tem, kakšne svetove ustvarjajo in KAKO ta imena delujejo: kot glas nemočne generacije. Toda ta glas je performativen. Zaradi glasu generacije so vsi, ki naj bi bili ta generacija, ostali brez glasu. S tem, ko se glas generacije stalno nekaj dere, utiša ostale glasove in jih dela nemočne – generacija je dejansko nemočna zaradi glasov generacije.« Razvidno je, da Mendiževec operira z nekim pojmom generacije, ki je različen od pojma generacije, katerega specifične učinke opisuje: v enem primeru gre za ideološki konstrukt, ki totalizira populacijo določene starosti v ideološko, intelektualno, po življenjskih navadah, materialnih sredstvih in potrebah poenoteno družbeno skupino, ki preči vse tovrstne realno obstoječe razlike in ki proizvede vsakokrat nov glas generacije, v drugem primeru pa gre za odziv na to vzpostavljeno totalnost, v kateri pripadniki starostne skupine, ki se v omenjenemu razlikujejo, kot participirajoči individui lahko le obmolknejo. Nenadoma se zgodi fašistoidni govor glasu generacije, ki govori v imenu njemu popolnoma tujih individuov: »Po svoje smo invalidna generacija, ker nismo imeli priložnosti naučiti se delati ter sprejemati odgovornosti v finančnem in delovnem smislu. Smo generacija nemočnih,« zatrjuje Katja Perat, eden od glasov generacije. »Zelo preprosta shema: jaz, ergo družba. Diskurzivna prva oseba ednine se podaljša, se razpase v množino. Ustvari si svoj “mi”, svoje ljudstvo in se okliče za ”voditeljico”, vodjo, karkoli, samo da je ime, ki vodi,« piše Mendiževec. Starejše avtoritete jo pri tem posvečujejo; na nekem mestu denimo Peter Kolšek izjavlja, da naj se, če želimo slišati, kaj si o svetu misli mlajša generacija, obrnemo na Katjo Perat.

 

Biti del generacije, to je elite mlajših državljanov, pomeni biti na karierni odskočni deski in imeti bližnjico za dostop do »realne« oblasti. Generacijske razlike so najprej fenomeni zaprtih skupnosti; relacija idej neke starostne skupine do idej druge starostne skupine je lahko relevantna le znotraj zaprtega miljeja, za katerega je enakost idej predpostavljena. V trenutku, ko to relevantnost posplošimo onkraj njegovih meja, tvorimo ničto točko, ki kondenzira nezdružljivo z namenom neparticipatornega tvorjenja hegemonskega projekta. Podobno je z nacionalnimi skupnostmi, ki kondenzirajo celoto razrednih in drugih razlik z namenom vzpostavitve hegemonskega projekta, na podlagi katerega se zažene cikel kapitalske akumulacije (hegemonski projekti, ki odločajo o posameznih regulacijah kapitalskega razmerja, se po Gramsciju vedno vzpostavljajo na terenu civilne družbe). Govoriti v imenu generacije ni nič manj fašistoidno, kot govoriti v imenu nacije. Ko dosežemo neko svobodo govora v imenu generacije, smo dosegli tudi svobodo nameščanja privilegiranih predstavnikov te generacije; v doksičnem polju pa je strategija vsakokratnega nameščanja nujna. Taja Kramberger literarno polje opredeli s prevlado sholastično-mnemoničnega habitusa; abstrakcija dokse in njeno mnemonično učenje (predrefleksivno učenje referiranja na obča mesta te abstraktne dokse), zaradi njene neprestane ogroženosti, ki izhaja iz njene intelektualne omejenosti, zahteva nameščanje izbrancev, ki jo bodo reproducirali; bolj kot je neka doksa intelektualno omejena, bolj »izbrane« ljudi zahteva. Ljudi, ki so pripravljeni zastaviti svojo intelektualno in osebnostno integriteto z namenom njenega fanatičnega reproduciranja. In bolj kot je zahtevana izbranost reproducentov dokse, bolj je zahtevano izločanje posameznikov, ki v polje vdirajo s kritično-refleksivnim habitusom. Pravimo, da je enako fašistoidno govoriti v imenu generacije, kot govoriti v imenu nacije; v veliki meri tudi dejansko gre za govor o isti stvari. Glas generacije je tudi glas nacije, nacije neke prihodnosti, ki je zaradi reprodukcije ključnih mehanizmov nacionalne družbe vedno tudi preteklost; nameščeni glasovi generacije vnašajo svojo »mladost« kot arbitrarni socialni kapital in svojo seznanjenost z lastnimi eksistenčnimi problemi, ki jih ostalim posredujejo skozi sholastično-mnemonično matrico kot univerzalni nacionalni problem. Nikoli ni prevprašana sama struktura polj, struktura domačih elit in njihove diskurzivne strategije – prevprašana je samo upravičenost ideoloških trendov starejših posvečenih pripadnikov elit, ki posvetijo mlajše, da jih prevprašajo, vendar nikoli eksplicitno. Tibor Hrs Pandur piše, da naj bi Uroš Zupan Katji Perat nekoč povedal: »Ti si naslednja jaz.« (http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/kako-sem-skoraj-obupal-nad-slovensko-kritiko) Tudi če se to ni zgodilo eksplicitno verbalno, v kar lahko dvomimo (lahko si je tudi predstavljati, kako se ta ugotovitev Zupanu zgodi kot kvazimistično razodetje in kako si za to izjavo predstavlja, da je posebno »witty« – k temu se vrnemo pozneje), se je to zgodilo z drugim tipom performativne geste.

 

Vsak agens, ki vstopa v literarno polje, se takoj sooči s potrebo po zasedbi nekega strukturnega mesta, ki mu ga pripiše polje. Jure Detela je pisal o kulturniškem fevdalizmu: kulturniški sistem vsakokrat agensu pesniku, ki v polje vstopi z literarnim delom, pripiše funkcijo produkcije neke specifične poetike, ki je opredeljena skozi sholastične kriterije, kakršne producira akademija s študijem primerjalne književnosti (ko se je v času pesniške krize spodaj podpisani srečeval z urednikom zbirke Prišleki, ki izhaja pri LUD Literaturi, mu je bilo na podlagi nekaj vzorcev verzov, ki jih je posredoval, s strani urednika malodane ukazano, kako mora pisati, v stilu: »To je tvoje mesto.« Podobna zgodba je bila s prvo pesniško zbirko avtorja, s katero je vstopal v literarno polje, z vsaj tiho željo po zasedenju neproblematičnega mesta mladega pisca o manjšinskih zadevah, psevdourbanim sentimentu itd.). Zaradi omejenosti distribucije teh strukturnih mest pa prihaja do potrebe po proizvodnji strukturnih mest za agense, ki jih Taja Kramberger imenuje surogati. Surogati predstavljajo preparirane nadomestke za novume, ki v polje vstopijo z izvirnostjo, politično preciznostjo in intenzivnostjo svojih literarnih govoric in kot taki ne morejo biti sprejemljivi.

 

»Surogatna literatura, v dispozitivu katere pozicije agensov zasedajo politično ali spontatno mentalitetno ustrezni agensi-nameščenci (submisivni in poslušni), katerih primarna skrb sta najprej hitra vertikalna mobilnost in nato socialna letargičnost, je zaradi drugih specifičnih deformacij slovenskega literarnega polja, začenši z njegovo neavtonomnostjo in antiintelektualnostjo, nenehno v prednosti in ves čas hegemonizira družbeni prostor ter ogroža tiste agense v literarnem polju, ki jim literatura ne pomeni karierističnega oprijemka ali sredstva za plasiranje lastne znamke, temveč se za svoja besedila in spoznanja dejansko literarno, to je mentalno in eksistenčno, angažirajo,« pravi Taja Kramberger (poudaril pisec članka).

 

Enega od teh novumov je v tridesetih letih predstavljal Janez Žagar, ki ni pripadal tedanjim ljubljanskim maloburžoaznim družinam, kakršne že dolga desetletja producirajo literarne agense in ki ga je do ustanovitve Modre ptice ter položaja glavnega urednika pripeljal izključno lastni eksistencialni angažma, drug takšen novum pa je predstavljal Vladimir Bartol, Žagarjev najtesnejši pomočnik. Oba sta bila deležna hujših mahinacij s strani literarnega polja. Ena od njih je bila malverzacija pri nesprejetju Žagarja v PEN klub ... Nadalje pa se je nad obema začela vršiti medijska vojna in predvsem izolacija prek govoric. Širjenje govoric je zaradi majhnosti prostora ena najučinkovitejših strategij za denunciranje prodornih intelektualcev v provinci; ta strategija omogoča, da se izključevanje ne ohrani v pisnih virih in uradnem zgodovinopisju, ki počiva na amneziji. Ena takih amnezij v uradni zgodovini se denimo pojavlja v kontekstu kulturnega molka leta 1941, ki je nastopil ob okupaciji; ta kulturni molk je bil ideja uredništva Modre ptice, danes pa ga pripisujemo krogu Josipa Vidmarja. Zato je Vladimir Bartol izvajanje te strategije beležil v svoj dnevnik.

 

V drugem citiranem odstavku Škerlovega članka lahko vidimo, kako se amnezija že v začetnih fazah pridružuje medijskim diskurzivnim formacijam. Škerl menda ne dojame konkretne vrednosti Žagarjevega uvodnika; morda je lepo napisan, a manjkala naj bi mu konkretnost. Naj si bo ta poziv posledica dejanskega nerazumevanja Žagarjevega pisanja, pretvarjanja o nerazumevanju ali spleta obojega, gre za postopek, ki je učinkovit pri odpravi posameznih agensov in ki je opazen še danes. Poglejmo si primer že posredovane kritike najnovejše zbirke Taje Kramberger, ki jo je napisal Rok Smrdelj: http://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/slovo-brez-konteksta. V njej je izpričano ravno takšno domnevno nerazumevanje konteksta; kljub temu da ima avtor na dosegu roke študijo Taje Kramberger, na katero se tu sklicujemo, številne njene intervjuje in podobno, se ne sramuje zapisati sodbe o odsotnosti konteksta in tej sodbi dodati še nekaj moralističnih puhlic. Tudi izkušnje pisca pričujočega teksta so podobne. Pred nedavnim mu je ob neki polemiki urednik zbirke Prišleki brez kakršnegakoli sramu povedal, da kljub udeležbi nekaterih pogovorov, na katerih je avtor tega teksta debatiral, in ki so se tematsko navezovali na političnost literature ter na vprašanje diskurza o generaciji, še vedno ne razume, v čem je problem, pri čemer naj bi to njegovo neargumentirano nerazumevanje služilo kot kriterij resničnosti in relevantnosti teh pogovorov. Formula je sledeča; če sam kot noj ob nevarnosti vkopljem glavo v zemljo, nevarnost ne obstaja. Ni odveč poudariti, kako obremenjujoče je to za agensa, ki v polje vstopa s kritično-refleksivnim habitusom. Avtorji tovrstnih izjav nimajo nobenih zadržkov pri priznanju, da so takšnemu kritično-refleksivnemu agensu prisluhnili. Urednik zbirke Prišleki se je dejansko udeležil pogovorov, tudi Rok Smrdelj je, kot priznava v debati, ki se je razvila pod njegovo kritiko, držal v rokah teoretsko delo Taje Kramberger in prebral nekaj člankov ob kadrovski čistki na Univerzi na Primorskem, s katero je bilo iz akademskega polja odstranjenih nekaj kritičnih intelektualcev, med njimi tudi ona sama. A učinki so popolnoma enaki, kot če te seznanjenosti ne bi imeli; fizična prisotnost ali odsotnost je že vnaprej opredeljena z istim rezultatom, ki izhaja iz trdovratne »nojevske« taktike, brzčas posledice spleta omejenosti, antiintelektualizma, zavestne in nezavestne odločitve o vnaprejšnjem ignoriranju, ki je za preživetje vplivnih (mnemonično-sholastičnih) agensov strukturno nujno. Tudi sam Škerl v prvem odstavku nominalno priznava možnost heterogenosti »generacije«, a še vedno zahteva unitarnost njenega nastopa – kako naj bi se to protislovje udejanjilo, nikjer ne razloži. Postavljena je samo performativna zahteva, vsebina te zahteve pa se ne more uresničiti v nobeni dejanskosti. Performativna zahteva vzpostavi svojo dejanskost, po kateri tisti, ki se takšnemu nemogočemu unitarnemu projektu ne pridružijo, obveljajo za ljudi, ki govorijo nerazumljivo ali ki na sodelovanje niso pripravljeni, projekt (ki je po sebi zgolj fikcija) pa ostane hegemonično področje izbrancev, ki so bili za to izbrani že prej. Po arbitrarnemu kriteriju »tega smo veseli«/»tega nismo veseli« v tretjem izseku citiranega odlomka pa se seveda ocenjuje še danes. Ko se je avtor tega zapisa pred leti pogovarjal o vrednosti pesniškega prvenca Uroša Praha, mu je denimo isti urednik Prišlekov odvrnil z neveselo grimaso in priznanjem: »Ne maram radikalnosti.« To je bilo vse.

 

Medijska vojna proti Bartolu se je le še stopnjevala. Ko je v času uprizarjanja njegove drame Lopez publika drla na ogled predstave, se je iz medijev usul poenoten plaz uničujočih kritik; tem kritikam publika sprva ni sledila in se je predstave še vedno množično in navdušeno udeleževala. A s pomočjo drugih prijemov se je negativna simbolna reprezentacija Bartola sčasoma utrdila. Lahko ji sledimo še danes, recimo v primerih, ko domači lacanovci zaničujoče udrihajo čez Bartolovo razumevanje ideologije v Alamutu in Al Arafu (ki predstavljata samo del njegovega opusa) in ga na tej podlagi odpravijo kot nerelevantnega pisca. Res je, da v Alamutu in Al Arafu lahko opazimo neko kritiko ideologije, ki izhaja iz popolnoma napačnih predpostavk o ideologiji kot nečemu, kar izumljajo oblastniki in s čimer pitajo fanatike, ki so pripravljeni zanjo umreti, in vsekakor bi lahko Bartolu očitali tudi orientalizem. Njegova najšibkejša točka in obenem točka največje bližine z literarnim poljem pa je vsekakor svetovnonazorska mizoginija, ki jo občasno zasledimo recimo med branjem krajših proznih del (ki mu sicer, kot smo pokazali, v praksi ni preprečevala sodelovanja povezovanja s feminističnimi projekti in sodelovanja z njimi).

 

A Alamut je bil denimo izdan v tridesetih letih, v času, ko je bila teorija ideologije praktično v prahistorični fazi; po drugi strani pa lahko deloma vzorce, ki reproducirajo literarno polje, opazimo opisane tudi v Alamutu: agensi v literarnem polju so podobno iracionalni in antiintelektualni, hierhizacija je podobna, na vrhu hierarhij stojijo podobne svečeniške avtoritete, le tega ni, da bi dokso izumljale te avtoritete in z njo pitale agense, temveč nastaja spontano in se implementira na okostje, kakršnega že ves čas opisujemo. Tretja stvar pa je v tem, da je Bartol dejansko prvi pisec, ki je na Slovenskem (za Modro ptico) pisal pertinentne tekste o Freudu, ki je podlaga za delo sodobnih slovenskih lakanovskih teoretikov ideologije. Konkretni učinki njegove intelektualne prakse ostajajo v svoji zdiferenciranosti spregledani, Bartola je treba na podlagi desetletja dolgih reprezentacij preprosto odpraviti (naj si bodo to reprezentacije o Bartolovi nekompetentnosti ali reprezentacij kultnosti, kakršne smo opisovali na začetku tega spisa).

 

Ignoriranje, izključevanje, klientelna diseminacija strukturnih mest in surogatov so osnovni mehanizmi reprodukcije literarnega polja. Vrnimo se za trenutek k surogatom. Bartolov surogat je bil v njegovem času Ludvik Mrzel; surogat Taje Kramberger je denimo Katja Perat. Natanko v času, ko so se odvijale vsesplošne gonje proti Taji Kramberger, je Katja Perat nastopila kot zgled »politične pesnice, kot prvo ime »sistemske kritike«, kot »borka«, kot »kraljica proletariata«, feministična pesnica, skratka atributi, ki bi jih, če bi čutili potrebo po tovrstni patetiki, lahko pripisali poeziji in drugim oblikam intelektualnega angažmaja Taje Kramberger. V trenutku, ko je Katja Perat na prireditvi Pranger očitala odsotnost Taje Kramberger in s tem pomanjkanje intelektualne drže (torej pomanjkanja drže, ki jo je Taja Kramberger v svojih bojih v času vsesplošne ofenzive intenzivno izkazovala), se je performativno zakoličila kot njen surogat (eden od njih in predvsem literarni surogat ter surogat javne intelektualke; različni agensi imajo lahko večje število surogatov na različnih poljih in skozi različne mikrokontekste).

 

Nasploh je slovenska družba prepredena s surogati: Marcel Štefančič Jr. je s svojimi pogosto nekoherentnimi protineoliberalističnimi intervencijami, ki denimo vključujejo mobilizacije reakcionarne filozofije Spenglerja ali pa retorične analogije med komunizmom in neoliberalizmom, surogat kritičnega TV voditelja, Gregor Repovž je z vihtenjem peresa proti neoliberalizmu, ki večkrat deluje kot mimikrija fetitišizacije državnosti in partikularnih interesov srednjega razreda surogat levičarskega novinarja, surogatov feminizma ravno tako (glej prispevek Pie Brezavšček z naslovom Gnili feminizem in ekonomija lajkov, objavljen v 3buni), ne nazadnje pa je Ana Pavlič surogat progresivnega uredništva Tribune. Obstoj surogatov kot skrivnostnih genialnih pojavnosti ali »self-made people« teži k zabrisovanju sledi bojev na posameznih poljih, njihove dejavnosti so epifenomenalne. Obenem obstoj teh surogatov vodi v cenzuro. Namreč, kadar se v levičarskih krogih pojavi ideja za notranjo kritiko levice, njenih dispozitivov, notranjih hierarhizacij in podobno, jo je praktično nemogoče objaviti; tega na tem mestu ne moremo dokazovati, je pa to v ljubljanskih intelektualnih in alternativnih krogih javna tajna.

 

Način, kako se potreba po vsakokratni vzpostavitvi amnezije odvija v sodobnosti, lahko opazujemo denimo na primeru Facebooka. Pred nedavnim so se v kritiko literarnega polja vključili tudi nekateri posamezniki, ki na njem ne delujejo; tu sta denimo Jernej Kaluža in Aleš Mendiževec, sodelavca Tribune in Radia Študent. Kmalu zatem se je začelo v kaotični prepletenosti tega omrežja šušljati o nujnosti biti del literarne scene, če želiš o njej pisati. In ko je Mendiževec v kritiko Airbeletrininega diskurza vključil nietzschejansko koncepcijo, je začelo brbotati od posmeha nad Nietzschejem, njegovo zastarelostjo in podobnega. Ne prihaja do neposrednega referiranja, in če kritičnim posameznikom uspe objava kritičnega prispevka, je vse storjeno, da ta ne bi dosegel širšega občinstva (strategija skrivanja tovrstnih prispevkov na družbenih omrežjih in prekomernega izpostavljanja prispevkov, ki so bili povod za polemični odziv). Facebook v tem primeru na svoj način nadomešča kanal ustnega izročila in razriva njegove osnovne predpostavke in namene, a zaradi svoje fluidnosti toliko bolj otežuje arhivizacijo in redno spremljanje opisanega dogajanja.

 

S takšnimi primeri se scena vzpostavlja kot geto; v odnosu do mednarodnega okolja kot posebnost, ki z njim komunicira prek posebnih izbrancev, ki jih prefiltrirajo opisani avtarkični mehanizmi; plasiranje slovenskih književnikov v tujino je namenjeno utrjevanju njihove moči navznoter, ravno tako pa je tudi s prevajanjem tujih književnikov. Vse mora iti skozi sito getovske elite; da bi v državi obstajali heterogeni pogledi na literaturo, heterogene literarne in organizacijske prakse, se zdi praktično nepojmljivo. Urban Vovk denimo v uvodniku revije Literatura iz leta 2010 brezkompromisno zapiše:

 

»Čeprav sem precej zadržan tudi do pojava, ko izvozni plasmaji deželnih literarnih pridelkov prehitevajo domačo kritiško preverbo in obstoječe modele vrednotenja – avtorji, ki se doma nikoli niso povzpeli niti do nominacije za katero od ne tako redkih nagrad, po moji oceni težko kaj prispevajo k moči literarne reprezentance na njenih čezmejnih desantih –, se zavedam, da lahko moja intimna prizadevanja za usklajeno, premišljeno in načrtovano izstreljevanje domačih literarnih projektilov na tuja ozemlja padejo na plodna tla le ob uspešnem sodelovanju vseh “podsistemov”.« (Poudaril spodaj podpisani; opazovanje metaforike v tem izseku je ključno za razumevanje anitintelektualne diskurzivne formacije.)

 

Kar tako, brez kakršnegakoli sramu, Vovk implicira obstoj potrebe po nekakšnem premišljenem in uniformiranem plasiranju getovske »reprezentance«, ki jo izbirajo lokalni selektorji. Zamišljanje tovrstne paradigme nacionalne kulture in nacionalne skupnosti kot normiranega skupka homogenih praks (denimo prek incestuoznega in po kriterijih prepodobnega skupka preštevilnih literarnih nagrad) v 21. stoletju, na polju, ki bi po svojih izhodiščnih imperativih naj bilo progresivno, sega onkraj vsakršnega logosa.

 

Komelj v spremnem zapisu k Planetariumu takole opisuje svojo izkušnjo: »[…] sam sem v devetdesetih letih doživel, da me je urednik antologije svetovne poezije v izborih slovenskih pesnikov, ko sem v svoj izbor hotel uvrstiti tudi pesem Jureta Detele, zavrnil, češ, to je vendar antologija svetovne poezije, “mi” smo pa “mi”, torej nekaj, kar ni del sveta, kar nima nobene zveze s svetovno poezijo!«

 

Taja Kramberger na že omenjenem grafu na 125. strani prikaže tovrstno distinkcijo na »domači« in »tuji« svet: domači seveda funkcionira po dispozitivu nameščencev, ustreznih zunanjemu svetu, in ostaja nemišljen, medtem ko tuji vztraja kot posvečen, mitološki, nemisljiv.

 

Neoliberalna godlja

 

Do zdaj opisani dispozitivi so na literarnem polju, kot kaže univerzalni. V času Modre ptice so se jih posluževali tako konzervativni kot liberalni agensi in tudi komunistična revija Sodobnost, ki je na podlagi političnega kapitala po vojni zasedla mesto privilegirane literarne institucije (sodobni analog tovrstnemu delovanju bi lahko bila denimo revija Razpotja, katere uredništvo zavzema konzervativna stališča, a nima nobenih težav pri reprodukciji največjih banalnosti z liberalnega literarnega polja prek objavljanja tovrstnih banalnosti v člankih agensov s polja, do sodelovanja – tuljenja v isti rog – z njimi na pogovorih in podobno). Tako je Modra ptica zdrsnila v pozabo kot minorni, obrobni projekt iz tridesetih, ki ni za literarno polje predstavljal nikakršnega večjega preloma. Na drugi strani pa socialistični kulturni aparat v Jugoslaviji, kjer je koncepcija državljanstva ločena od koncepcije etnične pripadnosti, privzame vlogo varuha in reševalca nacionalnega vprašanja. Kot ugotavlja Primož Krašovec v spisu Brecht in (post)socialistični kulturniški aparat na primeru recepcije Brechta, tedanji kulturniki (predvsem literati in filozofi) vodijo simbolno vojno, ki sega tudi na področje kanonizacije; Brecht kot komunistično opredeljeni avtor je zaradi evidentnih razlogov sprejemljiv, zaradi svoje nevčlanjenosti v komunistično partijo (tu je zanimivo poudariti protislovje med precej avtoritarnim Brechtovim opevanjem partije ter potrebe po vključenosti v partijo – ki ga podpirajo recimo tudi lakanovski teoretiki – in njegovim nečlanstvom v njej) ter naklonjenosti Sovjetski zvezi pa nesprejemljiv. Skratka, kanonizacijska recepcija je odvisna od realpolitičnih dejavnikov. Strategija tovrstnih simbolnih vojn se v postsocialističnem obdobju še priostri. Mnogi disidentski kulturniki, ki so bili v času Jugoslavije podprti z državno pomočjo, postanejo v postsocialističnem kontekstu pomembni sotvorci osamosvojitvenega hegemonskega projekta – spomnimo se Majniške generacije in pijanega navdušenja literatov nad odcepitvijo od balkanskih ljudstev, spomnimo se, kako hitro je bil konec osemdesetih med nekaterimi mlajšimi kulturniki popolnoma nekritično sprejet fukuyamovski mit o »koncu zgodovine«.

 

Ta mit kot ideološka opora iz »posvečene tujine« je konstitutivno implementiran na tukaj opisano dolgo trajanje oblastnih dispozitivov v literarnem polju. Antiintelektualizem je speljan skozi predpostavko o koncu resnic in neadekvatnosti družbenih teorij, da bi razložile svet, v katerem se nahajamo – samo zato, da bi teoretske razlage nadomestil kult subjektivne izpovedi razumevanja stvarnosti, ki se nato posploši na izbrano populacijo, ki ji je onemogočen govor. Trdo intelektualno delo, ki spremlja literarno, je nadomeščeno z iskanjem avtentične »izkušnje«. Osebno počutje in banalni osebni kompleksi predstavljajo privilegirano literarno-intelektualno snov. Ni odveč poudariti, da za agense, ki prihajajo iz drugačnih habitusov, tako posredovano izkustvo ne predstavlja nobene novosti, saj je njihovo po navadi bogatejše in bolj raznoliko. Vsesplošno prisotna hipsterska ironija, ki naj bi subvertirala kakšno diskurzivno prakso, ostaja za druge popolnoma suhoparna in brez soli humorja (na podlagi tako postavljenih koordinat smešnega pa so vsi, ki jim takšna ironija ne predstavlja ničesar duhovitega, prej nezrelega in bebavega, označeni kot ljudje brez humorja). Primer takšnega banalnega iskanja avtentičnega osebnega izkustva je recimo zgodba Ane Schnabl, zmagovalke natečaja za kratko zgodbo pri Airbeletrini – http://www.airbeletrina.si/clanek/mdma. V svetu domnevnih simulakrov, razpršenosti subjekta, postkolonialnih ali drugih identitetnih politik, namenjenih postmodernemu formiranju kulta osebnosti, se agensi v svojih literarnih tekstih gibljejo od ene identitete do druge, formirajo banalne osebne težave in okoli njih estetizirano osrediščajo banalni govor, ki ne zdrži preverbe izkušnje tistih posameznikov, ki so jim omenjene identitete po naključju rojstva ali po uničujočnosti družbenih dejavnikov pripadle in jih morajo nositi kot križ; nasprotno pa v literarnih tekstih obstaja tendenca po tem, da bi se v vsakega avtorja fiksiral neki imaginarni križ, s katerim bi vstopal v odprto družbo liberalne demokracije. V nemoči, da bi se vzpostavila progresivna kolektivna praksa, namenjena odpravi družbenih nepravilnosti, v vsesplošni individualizaciji v času neoliberalizma (ki sega vse od individualnega bančnega računa do spreminjanja klasičnih prostorsko-časovnih percepcij) se, s sintagmo Gillesa Lipovetskega, znajdemo v »družbi doživetja«. Avtentično izkustvo, izčrpano iz kolonialnega trpljenja, trpljenja (ali uživanja) vsakršnih odvisnikov, je postavljeno na trg kot eden od artiklov, namenjenih povečevanju socialnega kapitala. To kupljeno »avtentično« izkustvo je potem v svoji »avtentičnosti« sopostavljeno vsakršnemu intelektualiziranju – to je lucidnemu in konceptualnemu analiziranju družbenih razmer, in služi reprodukciji prav tistih dispozitivov literarnega polja, kakršnega poznamo že iz tridesetih let.

 

Vzporedno z iskanjem avtentične izkušnje v prozi se prozaizira tudi poezija oziroma se spreminja v poligon za plasiranje reklamnih sporočil. Poezija se spreminja v reklamna gesla. Poglejmo samo nekaj naslovov pesniških zbirk iz zadnjih let: Najboljši so padli, (U)sodno tolmačenje, Iskanje hrane, Davek na dodano vrednost, Podaljšano bivanje in še bi lahko naštevali ... Ne trdimo, da so si pesmi v vseh teh zbirkah kvalitativno podobne ali po moči poetičnega izraza vse slabe. Trdimo samo, da naslovi teh zbirk nastopajo kot reklamna sporočila za knjižni artikel. Diskurzivni prijemi so enaki kot tisti v reklamah; vzamemo neko splošno uveljavljeno frazo in jo v slogu binarnega eksperimenta mistificiramo; prestavimo neko frazo iz določenega konotativnega polja v drugega, s čimer naj bi to konotativno polje razširili. Mogoče se konotativno polje kvantitativno dejansko razširi, vendar ostane trdno zacementirano v odnosu do eksploatirane označevalne verige, ki ji je zdaj pripisan usodni pomen znotraj ideologije sodobnega kapitalizma. S preprostim premikom označevalne verige in/ali s preprostim poigravanjem z besedami je doseženo, da se prvotni pomen, prestavljen v drugo konotativno polje, za vekomaj zapre. Gre za nekaj podobnega tistemu, kar smo zgoraj opredelili kot demistifikacijo z mistifikacijo. Te diskurzivne strategije kot eksploatacije umetnosti se že dolgo poslužuje marketinška industrija. Reklame vedno odprejo določen presenetljiv pomen, zato da bi ga zakoličile v konotativnem polju, katerega edino razprto sporočilo je: kupite naš izdelek.

 

Pri agensu, kot je Katja Perat, se tovrsten reklamno-retorični diskurz širi na celoto pesniškega dela in javnega izrekanja: sporočila, ki jih podaja, so preprosto reklame, recimo oglasi generacije. V zvezi z reklamiranjem generacije je treba izpostaviti še dva vidika, ki ju pri prejšnji analizi diskurza o generaciji nismo. Joachim Hirsch, eden najvidnejših teoretikov države iz kroga tako imenovanega novega branja Marxa, v delu Gospostvo, hegemonija in politične alternative opozarja na določeno politično-simbolno strategijo sodobnih političnih strank. V postfordističnem režimu regulacije kapitalskega razmerja stranke ob izgubi realne moči parlamentov in ob totalni diferenciaciji trga delovne sile ne zmorejo več nagovarjati nadrazrednih interesov širokih množic, zato se pretežni del njihovega delovanja reducira na produkcijo marketinga, s katerim nagovarjajo abstrahirane družbene skupine; to so lahko recimo okoljevarstveniki ali »generacije«. V slovenskem prostoru je nagovarjanje »generacije« še posebej produktivna reklamna praksa, saj je v veljavi krizni zakon (Primož Krašovec; glej zgoraj), ki prepoveduje zaposlovanje novih kadrov v javnem sektorju, ki je bil desetletja področje klientelne reprodukcije delov srednjega razreda; na ta način generacijski problem nastopa kot problem internega spopada znotraj neke kaste. To je še en pokazatelj, s kakšno lahkoto se vsakokratne družbene razmere povežejo s starodavnimi oblastnimi dispozitivi literarnega polja; generacijski problem je bil, kot smo pisali, od nekdaj stvar delegiranja nameščencev, ki bodo reproducirali lokalno dokso.

 

Poligoni za plasiranje tovrstnih nameščencev so v obdobju trdega neoliberalizma vedno številčnejši. Nastajajo novi mednarodni literarni festivali, obstoječi pa širijo svoje mreže. Tu so denimo Dnevi poezije in vina, Fabula (znova Kaluža in Mendiževec), nov projekt Versopolis kot platforma za mednarodno mreženje (»uveljavljanje«) pesnic in pesnikov (poglejmo si, kakšne marketinške prijeme in reklamno psevdomistiko denimo povzema Versopolis prek izjave samih pesnic in pesnikov, ki ga promovirajo na naslednjem posnetku: https://www.youtube.com/watch?v=fNUEl7yZRWs). Ni naključje, da vse te projekte organizira Beletrina, ki je pomembno prispevala tudi k zavojevanju Tribune. Ravno tako sta bila ključna za organizacijo festivala EPK vodilna predstavnika te založbe. Vsi omenjeni projekti delujejo po principu parakapitalističnega črpanja kulturniških sredstev posameznih držav, ki se istočasno izogibajo državnim regulacijam in se podajajo na mednarodne razpisne terene; privatne družbe na podlagi delegiranja nameščencev tvorijo ideološko-poslovne komplekse, ki z vzpostavljanjem vsebinsko siromašnih, a megalomanskih projektov, ponudijo izjemno karierno odskončno desko domačim surogatom.

 

Kulturna distinkcija je sine qua non takšnega delovanja, saj kulturna industrija za akumulacijo ekonomskega kapitala potrebuje upravičenje v kulturniških kriterjih. Bolj kot se denimo Beletrina in Kinodvor komercializirata, večja je potreba po utrjevanju malomeščanske kulturne distinkcije prek marketinških aparatov in poskusov regulacije življenjskih praks lokalnih prebivalcev. V kriznem obdobju na Slovenskem se ta praksa širi tudi na polje teoretske produkcije. Kdorkoli je zmožen na to prakso opozoriti in s kvaliteto lastne produkcije opozoriti na lažnost kulturne distinkcije, postane za elitne kulturniške parakapitaliste moteča instanca.

 

To je bila v našem primeru Tribuna.

 

Iz vsega opisanega je razvidno, da se je zmožna lokalna matrica izključevanja in zatiranja prilagoditi precej raznolikim družbenenim formacijam; na monarhično, realnosocialistično in neoliberalno. Iluzorično je pričakovati, da bi lahko upori, če se osredotočajo na premagovanje zgolj lokalnih avtoritet, transformirali različna polja v slovenskem družbenem prostoru: nasprotno, veliko bolj verjetno je, da bodo aktivisti, ki to na neki točki poskušajo, podlegli pritisku in sami postali tovrstne avtoritete. Sreča v nesreči neoliberalne regulacije je, da z internacionalizacijo državnih aparatov, pohitrenjem, pocenitvijo, in širitvijo komunikacijskih omrežij (internet), omogoča lažjo internacionalizacijo tudi progresivnim umetniškim in aktivističnim skupinam, s tem pa ruši tudi distinkcijo med posvečenim in nedostopnim »tujim« ter nemišljenim in getoiziranim »domačim«.

 

Ni mogoče končati z drugim kot s preprostim pozivom, da se ta priložnost izkoristi in da se dobre prakse internacionalizacije literarnega polja (Literodrom, IDIOT) le še širijo. Tu seveda ne gre za operiranje z neoliberalno logiko ali za širjenje paranoje; gre za poskus lucidnega vpogleda v omejitve, ki stojijo v Sloveniji na poti progresivnim intelektualcem/literatom in za eksploatacijo hrbtne strani neoliberalistične regulacije, za željo po izkoriščenju možnosti, ki jih odpira kot zanj kolateralno škodo.

Spregledani vidiki institucije poroke in preteča homonormativnost
lezbijk, gejev in kvir oseb

Pojasnilo:

Namen tega prispevka nikakor ni spodkopavati osebne integritete v njem omenjenih agensov, zanikati njihove osebnostne kompleksnosti, jih psihologizirati in podobno. Njihova imena so uporabljena kot imena agensov v namene očrtanja strukture. Skratka, dosledno sem poskušal ločevati osebnostno od strukturnega, pri tem pa sem se trudil, da ne bi popuščal ne v smeri strukturnega ne v smeri osebnega.

»Poroka ne more biti nevtralna institucija, saj je preveč prepredena s strukturno rasno, spolno, razredno in etnično neenakostjo.« (Raquel Platero, 2007)

 

Že od devetdesetih let dalje, bolj sistematično pa po letu 2011, se naše_i aktivistke_i ukvarjajo s priznanjem pravice do poroke istospolnih parov. V širši medijski sferi se o lezbijkah in gejih dandanes govori skoraj izključno v povezavi z mavričnimi družinami in istospolnimi porokami (vse druge teme, ki zadevajo kvir, trans, interseksualne, aseksualne osebe, pa so pokrite zelo pomanjkljivo). Kot lezbijke in feministke se upiramo hierarhizaciji in zmanjševanju pomena vseh drugih tematik ter reduciranju našega aktivističnega boja na eno samo polje, v katerem se poudarja le njegove pozitivne in pragmatične vidike. Zato bomo na tem mestu premišljevale, kaj prinaša nekritična naklonjenost instituciji poroke? Naš prispevek nima namena niti spodkopavati prizadevanja drugih lezbičnih, gejevskih in kvir aktivistk_ov niti kritizirati aktivističnih strategij za dosego pravice do sklenitve zakonske zveze, ampak institucijo kot tako. Boj na tem področju je dobrodošel z vidika simbolne izenačitve pravic heteroseksualnih in homoseksualnih parov, toda ob tem je v naših skupnostih umanjkal temeljni premislek o poroki kot patriarhalni, heteronormativni in kapitalistični instituciji, ki nastopa kot orodje in simbol (samo)nadzora med ljudmi, ter končno tudi širša razprava o možnostih grajenja drugačnih oblik partnerstev in skupnosti.

 

V nadaljevanju zato predstavljamo premislek o kompleksnem pomenu institucije poroke za lezbijke, geje in kvir osebe, in možnosti transgresije le-te.

 

Patriarhalna in religijska funkcija institucije poroke v zgodovini in sedanjosti

 

Institucija poroke seže globoko v zgodovino, a je skozi tisočletja ohranjala ekonomske in kapitalsko-lastniške funkcije, ki so doprinesle k patriarhalnemu zatiranju ženske. Tako je že v predzgodovinski dobi poroka služila zmanjševanju napetosti med plemeni, v času prvih civilizacij pa postala primarni način sklepanja ekonomskih vezi, mirovnih sporazumov in vzpostavljanja političnih zavezništev ter prilaščanja virov. V grški antični demokraciji smo že lahko zasledile_i množično siljenje žensk v poroko zavoljo dedovanja in posledično širjenja politične in ekonomske moči moških. Zato tudi ni nič nenavadnega, da je bila v tistem času (politična) poligamija moških zaželena in široko razširjena, na drugi strani pa je trgovanje in poročanje žensk sklepalo trdnejše sorodstvene vezi. Katoliška cerkev je v boju med 6. in 9. stoletjem dosegla »uzakonjenost« monogamije. Na ta način je poroka postala institucija v službi Cerkve in gospostva (kasneje države) – omogočila jima je nadzor nad ljudmi (ni poroke brez cerkvenega in državnega blagoslova) in privatizacijo lastnine; ena glavnih funkcij je bila reprodukcija ljudi v ožjem pomenu in s tem ustvarjanje nove delovne sile ter regulacija seksualnega dostopa in distribucija dela, z odstranitvijo nezakonskih otrok in neželenih žen iz dedovanja pa se še je utrdil patriarhalni nadzor moškega nad žensko.

 

Tako je poroka postala eden najmočneje disciplinirajočih družbenih konstruktov; zato bi bilo ob njej težko govoriti kot o dobrohotni ali nevtralni formalizaciji ljubezni. Koliko lezbijk, gejev in vseh drugih perverznic_ežev je prav obveznost poroke prisilila v heteroseksualna razmerja in jih za vse življenje zabetonirala v zakonsko zvezo? Prav tako je poroka učinkovala kot izmenjava lastnine, ki je prehajala v obliki dekleta in njene dote z očeta na moža. Ob tem je skozi stoletja vzpostavljala in dajala legitimnost spolni delitvi dela in neplačanemu delu žensk. Njeno reproduktivno delo je bilo in je še vedno neovrednoteno, neplačano in zato manjvredno, ob čemer se jo je držalo v pasti ekonomske odvisnosti od moža.

 

Poleg vsega naštetega pa je vzpostavljen institut poroke imel in še ima močno zaslombo v simboliki. Tako lahko še danes poslušamo o (sveti) združitvi moža in žene, ki se materialistično manifestira v zaročnih in poročnih prstanih, pričakovani in vsiljujoči etapi v življenju osebe, kjer čakanje na pravega princa (ker princeske še niso vključene v to analogijo) odtehta potrditev življenjske ljubezni, resni in vseživljenjski monogamiji, ki vodi v naziv dobre_ga državljanke_na in vernice_ka ter seveda ustrezne matere in/ali očeta. Cerkev in država v moderni dobi prepustita funkcijo nadzora moškemu, na vse samske, neporočene in tiste, ki ne živijo v monogamnih skupnostih, pa izvaja pritisk in lepi oznake, kot so frigidna, promiskuitetna, nenaravna, nevarna, patološka idr.

 

Ob vsem tem se je načrtno spregledalo in brisalo neželene problematike, značilne za zakonski jarem. Prav zakonska zveza in nuklearna družina sta bili skozi stoletja leglo najbolj sprevrženega izkoriščanja in nasilja nad ženskami in otroci. Norma vzorne družine pa je in še nalaga tudi zavezo k molku in otežuje osvoboditev iz zatiralskih patriarhalnih razmer.

 

V tej luči se je potrebno vprašati, zakaj bi si lezbijke, geji in kvir osebe želele zapreči v formalno zavezo s tako obremenjujočo zgodovino?

 

Poroka kot ekonomska ne-varnost

 

“Pravijo, da je to ljubezen. Me pravimo, da je to neplačano delo.”

(Silvia Federici, 1975)

 

Nadalje je (najmanj) vprašljivo, če poroka in družina prinašata emocionalno in ekonomsko varnost, kar je mogoče slišati v zagovorih poroke tako istospolnih kot raznospolnih parov (karkoli naj bi že ta dva termina predstavljala), posebno v času krize in ob vseh implementiranih varčevalnih ukrepih. Regulariziranje partnerskega odnosa je tvegano predvsem za tisto večino  oseb, ki je zaradi napredujočih neoliberalnih politik in razlaščanja ljudi bolj izpostavljena prekernosti in revščini. Poročene lezbijke, geji in kvir osebe, ki se znajdejo brez virov prihodka, težje (ali sploh ne) pridobijo državno socialno pomoč, saj se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo tudi dohodki partnerke_ja. Slednja_i mora tako prevzeti vlogo blažilca krize, čeprav odgovornost za nastali ekonomski položaj leži na politiki države. Zaradi propada socialnih storitev mora reproduktivno delo opravljati partner_ka, ki je brezposeln_a ali prekeren_a, kar privede do redomestifikacije žensk in marginaliziranih moških, saj le-tem ostane manj možnosti za iskanje dela ter manj časa in energije za skupnostno in aktivistično delo. S tem se poveča atomizacija oseb izven skupnosti in pripisovanje odgovornosti za nastalo stanje individualni osebi.

 

Ko država omogoči poroko istospolnim parom, si nastavi masko prijetnega videza in si na ta način umije roke nad socialno stisko, h kateri je prispevala sama. Bomo zaradi možnosti poroke zatisnile_i oči pred razlaščevalskimi in antisocialnimi dejanji oblastnikov?

 

Poroka v funkciji postkolonizacijskega orodja Evropske unije

 

Nenazadnje je težnja k pravni ureditvi poroke med lezbijkami in geji postala tudi eno od kolonizacijskih orodij Evropske unije. Od leta 2008 tako EU pritiska na bodoče države članice, da morajo v svojo zakonodajo vključiti tudi zakonodajo s področja porok ali civilnih partnerstev med lezbijkami, geji in kvir osebami. S tem EU vzpostavlja dihotomijo med starimi, »naprednimi« državami članicami, in novimi, »retardiranimi« državami, ki si morajo šele zaslužiti članstvo. EU do teh držav nastopa pokroviteljsko kot »učiteljica« s področja človekovih pravic, ki naj bi se borila proti »zaostali« tradiciji, ob čemer ne preizprašuje tradicionalističnih vidikov institucije poroke. Istospolna poroka kot institucija tako nastopa kot orodje discipliniranja in integriranja v t. i. napredno Evropsko unijo, kjer pa obstaja dvojna morala: v nekaterih starih članicah EU (že npr. v Nemčiji) se lezbijke in geji legalno ne morejo poročiti. Hkrati pa s poudarjanjem človekovih pravic EU zakriva svoj pravi namen: ekonomsko izkoriščanje novih koloniziranih članic.

 

Poroka kot kupčija s človekovimi pravicami – kdo profitira več?

 

Poroka med lezbijkam in geji je postala tržno blago znotraj širšega kupčevanja s človekovimi pravicami, ki ga izvajajo politične stranke, država, mesta in akterji privatnega kapitala, ki končno profitirajo več kot lezbična in gejevska skupnost, ki si lahko obeta le simbolno in pravno zaščito, ob tem pa jih bo doletela še vrsta stroškov in dolžnosti.

 

Neoliberalne politične stranke vzpostavljajo medsebojno razliko le še na podlagi določenih tematik, kamor spadajo istospolne poroke, pozicija ženske v družbi in splav. S tem si vse stranke kupujejo glasove svojih volivk_cev in se vzpostavljajo kot kvazi leve ali desne. Nenazadnje, ko jim volivke_ci podelijo mandat, pa politična elita s temi tematikami zaradi visokega mobilizacijskega potenciala javnosti uspešno zakrije sprejemanje najbolj problematičnih ekonomskih zakonov, ki povzročajo nadaljnji razpad ostankov socialnega sistema in splošno obubožanje. Država se ob sprejetju istospolnih porok ali partnerstev ponaša s širjenjem svoboščin, razvitostjo in napredkom, čeprav sočasno potekajo uničujoči neoliberalni ukrepi in razlaščanje prebivalstva.

 

Poroka kot nova homonormativnost?

»Geji in lezbijke ne morejo spremeniti poroke. Poroka spremeni njih.« (Joan Nestle, Ljubljana, oktober 2014)

 

Prizadevanje za osvoboditev izpod heteronormativne družbe ne more potekati sočasno z reproduciranjem heteronormativnih standardov partnerske zveze. S takim nepremišljenim odnosom zabrodimo v močvirje homonormativnosti, v katerem se predpostavlja in pričakuje, da lezbijke, geji in kvir osebe nočemo prevpraševati in kritizirati dominantne heteronormativne matrice, ampak želimo biti samo ljudje, ki zadostujejo splošnim družbenim normam pridne državljanke_a, ki je udomačen_a v potrošništvo in je depolitiziran_a.

 

Ob tem moramo spomniti tudi, da institucija poroke utrjuje binarizem spolov, saj jemlje kot samoumevna dva »čista« spola. Premisleki in življenjske prakse kvir, trans in interseksualnih oseb, ki se že dolgo borijo proti prisilnemu uokvirjanju v zgolj ženski ali moški spol, ostanejo tako popolnoma prezrti.

 

Poroka ima funkcijo državnega nadzora nad partnerstvi, ki jih usmerja in nalaga »pravo« partnersko zvezo, nuklearno družino ter nanjo veže pravice. Ob tem se pozablja na vse ostale oblike skupnosti, ki so jih lezbijke in geji iznašli, da bi zadostili svojim potrebam in si ustvarili varno okolje, v katerega država ne bi mogla seči s svojimi kriminalizirajočimi lovkami.

 

Institucija poroke prinaša v lezbične, gejevske, kvir in trans skupnosti tudi novo hierarhiziranje partnerstev, ki temelji na ločevanju na »odgovorne« formalizirane zveze in »neodgovorne« ter zato nestabilne zveze. Posebno samske osebe, osebe v odprtih zvezah in osebe, ki prakticirajo poliamorijo, ne ustrezajo poročnemu kalupu. Nova norma poroke avtomatično prinaša tudi v naše skupnosti stigmo v obliki obsodb nesposobnosti, antisocialnosti, patološkosti in »moralne nevarnosti«.

 

Ob sočasnem govoru o enakosti in poroki istospolnih parov se je pomembno vprašati še, kako razumemo to enakost. Ali jo razumemo kot uzakonjenje pravice, da živimo v skladu s hetero normami, ali enakost razumemo kot možnost življenja, ki odstopa od norm? Enakost ob izbiri konvencionalnih vzorcev (jih želimo ponavljati)? Ali enakost, kot jo definiramo same_i ob razumevanju kompleksnih razmerij moči in protisocialnih politik, ki zelo konkretno meljejo naša življenja in skupnosti? Ali ni pravi boj za osvoboditev tisti, ki poskuša razrušiti odnose dominacij in graditi v smeri socialne preobrazbe in enakosti?

 

Kako subvertirati poroko kot institucijo?

 

V preteklosti so lezbijke in geji iznašle_i zarotniško zvezo, s katero so si omogočile_i relativno seksualno svobodo znotraj normalizirajoče zakonske institucije, kar so bile t. i. vijolične poroke (ang. lavender marriages). Lezbijka in gej sta se poročila, da bi zadostila heteronormativnim zahtevam družine in okolja, toda še pred poroko sta sklenila, da se bosta kljub zakonskemu stanu še naprej srečevala vsak s svojimi ljubimkami_ci. V luči takšnih dogovorjenih zvez se zastavlja vprašanje, kako subvertirati institucijo poroke in jo izrabiti v osvobajajoče namene takrat, ko je ta institucija dostopna ali uzakonjena tudi za lezbijke, geje in kvir osebe. Jo uporabiti v boju proti homofobnemu diskurzu skrajne desnice? Ali kot strategijo za pridobivanje drugih pravic in svoboščin? Za črpanje sredstev Evropske unije, ki so namenjena »nerazvitim, homofobnim« državam, ki še niso dosegle stopnje civiliziranega Zahoda? Ali pa se v boju proti ksenofobnim evropskim migrantskim politikam poročiti z migrantko_om ne glede na njeno spolno usmerjenost ali partnerski stan, da si olajša pridobivanje papirjev in državljanstva?

 

Onkraj institucije poroke

 

Ali si lahko zamišljamo življenje in zadovoljevanje naših raznovrstnih potreb (tako materialnih kot emocionalnih) izven utesnjujočih formaliziranih družbenih vzorcev? Ljubezen namreč nima zveze ne s poroko ne s prisilno monogamnostjo ne z državno definicijo družine ne z državljanstvom, ampak vse te omejujoče koncepte pomembno presega.

 

Izumljanje drugačnega povezovanja in oblikovanja partnerstev in skupin, ki jih ne nadzira država, nam ni tuje. Posebno zdaj, v času krize, sta pogum in spretnost v organiziranju avtonomnih skupnosti še kako pomembna. Nekonvencionalne skupnostne oblike življenja so gotovo ena od preživetvenih strategij ob vse večji prekernosti, brezposelnosti in negotovih družbenih razmerah. Večje varnosti nam ne bo zagotovila država ali institucija poroke, ampak oblike odnosov v mrežah, ki temeljijo na gradnji skupnega, solidarnosti in opolnomočenju. Šele v takih nehierarhičnih skupnostih, v katerih sta naše življenje in delo vse bolj osvobojena izpod diktata produktivnosti in normalnosti, lahko pričakujemo relativno varnost, vzajemno podporo ter sestavljanje in združevanje moči v prizadevanju, da bi ustvarile_i vključujoče prostore za delovanje, soodločanje, druženje in življenje v enakovrednih odnosih.

 

Naši prstanci ne potrebujejo poročnih prstanov, naši sredinci so najbolj zgovorni, ko štrlijo v zrak!

Lezbično–feministična univerza

 

16/06/2015 13:42:14

 

 

Gnili feminizem in
ekonomija lajkov

To je članek o feminizmu. Medtem in mimogrede je to članek o marsičem drugem, ampak samo zato, ker je ta »marsikaj« ravno problem feminizma. Kaj je ta »marsikaj«, bo jasno v nadaljevanju. To pa ni članek o Feminizmu. To pa še ne pomeni, da priznava neskončno mnogo samodeklariranih feminizmov. Nasprotno. Ravno tam – bolj kot v očitno slaboumnih in antifeminističnih festivalskih obujanjih ženstvenosti, ki proslavljajo »naravno« žensko servilnost, milino in gracioznost – želi najti notranji vir gnilobe, ki je za prakso feminizma dosti dosti bolj škodljiv kot vsaka taka preočitna protifeministična vaba. Feminizem razumem kot nekaj, kar pozitivnega jedra nima. Ne gre mu za samoohranitev, ampak za detektiranje vsakršnih, zavednih ali nezavednih, četudi minimalnih anomalij v zvezi z obreganjem ob spol(ne vloge), ki imajo materialne posledice v posameznih situacijah in za antagonistične boje, ki se trudijo te anomalije odpraviti. Gre mu torej za (nikoli dovršeno) lastno samoodpravitev. Jedro feminizma je negativno, saj ženska nima nekakšnega izvirnega bistva, kakor poudarja tudi filozofinja Catherine Malabou, kar pa ne pomeni, da ni zelo trdno utemeljen ravno na čisto materialni faktičnosti nasilja, ki se (nad žensko) izvaja. Feminizem je praksa, ki bo obstajala, vse dokler se bo to nasilje izvajalo. Nasilje ima mnogo pojavnih oblik, lahko se kaže tudi v obliki na videz neškodljive mimikrije samega feminizma.

 

Menim, da je za feminizem dosti bolj pomembna individualna zoperstavitev seksizmu, ki ga skoraj za šalo izreče prijatelj intelektualec, ki se ima (oziroma bi se glede na vsa svoja teoretska izhodišča vsaj moral imeti) za feminista, kot pa razne puhle feministične kampanje in njihove popkulturne ambasadorke. Vseeno pa se bom ustavila ravno ob tem primeru, saj bo tako postalo jasno, zakaj je to paradigmatski primer tega, kar je po mojem mnenju vir t. i. feministične gnilobe, ki jo je treba problematizirati ravno skozi perspektivo feminizma. Emma Watson je s svojo ljubko pojavo v govoru za vrh ZN-ja v kampanji He For She omrežila udeležence in, kar je morda še bolj značilno, očarala Facebook in nabrala 30 milijonov(!) lajkov. Tu ni problematična vsebina govora, ki je bila, razen da je bila populistična, vsebinsko skorajda neoporečna, temveč ravno dejstvo, da je bil dogodek razumljen in »vzljubljen« zgolj na tej deklarativni ravni. Prav s tega vidika so igralki tudi nekatere domače »kritične kolumnistke« priznale »ogromen« pomen in vpliv. Nemogoče pa je brati ta dogodek zgolj na ravni izrečenega. Že če se zgolj malo potrudimo in izbrskamo nekoliko slabše izrezan posnetek dogodka govora Emme Watson, ki se nadaljuje še nekaj sekund po tem, ko stoječe ovacije potihnejo, lahko zasledimo, kako predstavnik ZN vrha čestita »Emmi« za njen »lep« govor. Morda se nam ne zdi nič neobičajnega, da je pop zvezdnica odpravljena kar z lastnim imenom, torej na način, na katerega kak resnejši delegat, celo delegatinja, nikakor ne bi mogla biti. Vseeno pa tako pokroviteljsko naslavljanje z eno potezo demantira vse, kar je bilo vsebinskega izrečeno v govoru. Če smo natančnejši, lahko zatrdimo celo, da je bila celotna situacija kritično impotentna takoj, ko se je na odru prikazala igralka, ki je pač kar se da ustrezno odigrala svojo vlogo. Tu ne gre za zaroto in dvom v resnično namero njenih besed, iskrenost kvečjemu oplemeniti žlahtnost njenega nastopa, v katerem pač zasede vlogo »slavne igralke«. Dodana je k njeni krhki angelski pojavi komaj odraslega dekletca, kamor se odlično poda celo njen nekoliko tresoči se glas, ki popolnoma ustreza normi »ženskosti«. Četudi govori o feminizmu, je kot »celostna umetnina s Facebook diskurzivnimi učinki« v dotično situacijo postavljena zaradi tega točno določenega pričakovanega retoričnega učinka. Ta prav z deklarativno kritičnostjo, ki je zgolj eden izmed njenih mnogih diskurzivnih dodatkov, zaigra na strune mainstreamovskih pričakovanj. Zaradi ponazoritve situacije si poskušajmo na mestu Emme Watson predstavljati kakšno neznano, da ne rečem neslavno, morda malenkost kvirovsko osebo, ki bi se tam po kakšnem naključju (ki jih strukturno v takšnih situacijah pač ni in ne more biti) pojavila s podobno vsebino. V smislu odmevnosti tega dogodka preprosto ne bi bilo. A kar je zame pomembnejše je to, da je ravno odmevnost na način Facebook lajkov, in to celo in še posebej, če jih je več deset milijonov, dokaz za abotnost dogodka v smislu njegove pomembnosti in vpliva v kontekstu feminizma, kakor ga sama razumem. Ta se namreč ne napaja iz slave in pritrjevanja, iz govoranc in politične korektnosti, iz maskot, ki mežikajo s trepalnicami in mislijo, da so s tem spremenile svet, ne opazijo pa, da je njihovo zvezdništvo zaslepilo sam problem in je postalo samo sebi namen. V lastni samovšečnosti ne opazijo niti, da svet istočasno (in ravno zato) teče dalje po svojih ustaljenih demagoških tirnicah.

 

Seveda pa nočem govoriti o Emmi Watson. Vsaj ne drugače kot o dobrem, paradigmatskem primeru tega, kaj zame feminizem ni in proti čemur se mora feminizem boriti. Nikakor pa to ne more biti nek empiričen primer enega izmed obrazov feminizma danes, kakor ga bere denimo kolumnistka in urednica portala AirBeletrina Manca G. Renko v članku Must-Have: feminizem kot modni dodatek. Avtorice ne poznam osebno, ne gre mi za osebni napad niti zanj nimam razloga, želim pa na tem primeru izpostaviti nekatere fenomene. Marsikaj. V dotičnem članku se čudim pravzaprav celi plejadi primerov, ki jih navaja avtorica, ki so vsi po vrsti popkulturni fenomeni: Poleg Watson še Brigitte Bardot kot primer dobrega in Beyonce kot primer slabega feminizma. Nič nimam proti kulturološko-fenomenološkemu pristopu, če mi ta pove kaj več od tega, kar je pravzaprav evidentno: da je deklarirati se kot feministka postalo v svetu popkulture modno. Da se titula nosi kot modni dodatek, ki naredi slavne še bolj (vz)ljubljene, je povsem resničen, če že ne dober uvid. Ponovno pa se mi zdi bolj kot vsebina problematičen sam kontekst. Zakaj izbrati točno te primere, četudi kritično? Koga se dejansko tičejo, kdo je naslovnik članka? Kritična bralka se na te fenomene verjetno požvižga, saj živi v paralelnem svetu, kjer obstajajo resnični feministični problemi, da ne rečem resnično feministični problemi, ki v članku avtorice, ki sicer malikuje osebni pristop k problematiki, niso naslovljeni. Največji približek anekdotičnosti je, ko avtorica iz rokava privleče skupino znank, katerih glavni problem je datum in veličina lastne poroke. Sama takih punc poznam bore malo, zato se ne morem znebiti vtisa, da so v članku za vprašanje feminizma »slamnati mož«, ki stoji tam, da bi se lahko na daleč ognili srčiki problema, katerega del je po mojem mnenju sam pristop k obravnavani temi. To je ravno z na poželjivosti in všečnosti utemeljeno slavo ozaljšani »Brigitte Bardot feminizem«. Pisati všečno, preprosto, lepo, temeljiti na opozarjanju na splošno pripoznane topose nestrinjanja, nikoli dregati v osje gnezdo, saj vsak všeček šteje. To je metoda, ki je kritična zgolj na deklarativni ravni, kolikor je ravno to tisto, kar proda vsebino. Skratka, gre za igranje igre po Emma Watson formuli: všečki je enako slava je enako uspeh je enako močna ženska je enako feministka. Pri takem neoliberalnem samodeklariranem feminizmu je celo delo Simone de Beauvoir aktualizirano kvečjemu preko problema »kako naj se obleče intelektualka«. Zgoraj omenjena avtorica, tokrat v recenziji ponatisa Drugega spola, ki nosi zgovoren naslov Genialnost, princi na belih konjih in čar toalete, pomenljivo zapiše: »Ničkolikokrat ženske še danes dobimo občutek, da smo bolj zadihane od moških, ki stojijo na isti točki kot me. Ne zato, ker bi bila njihova nadarjenost večja, temveč ker smo morale me, da smo se prebile do današnje točke, na svoji poti pokazati mnogo več.« Ponovno – zapis z vidika feminizma ni sporen, moti pa kontekst. Gre pri feminizmu res zgolj za tek od točke do točke, tekmo, kdo bo bolj pripoznan, bolj povšeči? Je feminizem enak uspehu, je enak lajkom? Kaj pa, če ne želimo biti vse po vrsti naslednje Brigitte Bardot, četudi v »intelektualnem« smislu?

 

Če bi po črki sledili »feminizmu« takega tipa, bi lahko tudi Ano Pavlič, novo odgovorno urednico »Tribune, ki to več ni«, proglasili za feministko takega tipa – nenazadnje ji je uspel preboj na družbeno priznano mesto, uzurpirala je kulturni kapital Tribune. To pa pač še ni zadosti, da bomo vsi vzklikali »bravo, ženske«. Sploh pa se je uštela pri metodi, kako je na to mesto prišla, saj ni ravno spodbudila prirastka »lajkov« na njen račun. Ker je na mesto urednice prišla po strankarski bližnjici od zgoraj navzdol, si je namreč nakopala mnogo več »hejtov«. Tega se je očitno zavedala nekoliko prepozno in se zdaj želi izvleči tako, da s tožbami grozi bivšim sodelavcem Tribune, ki distribuirajo javno dostopen dokument, na katerem so obrazložena dejstva o postopku njenega imenovanja in tako »blatijo njeno 'dobro' ime«. Glede na floskulasto-feministične vsebine tekstov, ki jih je predložila pri prijavi na uredniško mesto (tam se npr. ponovno pojavi še dosti bolj luknjičasto besedičenje o »Drugem spolu«), pa očitno tudi sama ne bi imela problemov s tem, da se jo naziva kot feministko. A to je v tem primeru res kvečjemu feminizem kot modni dodatek, kakor ga dobro označi zgoraj omenjena kolumnistka G. Renko, četudi niti sama ni popolnoma imuna nanj. To je »feminizem«, ki spada v komplet s »kritičnostjo«, deklarirano v predloženem programu te s stani sodelavcev nepotrjene kandidatke za (ne)odgovorno urednico Tribune. Takšno spodbujanje »kritičnih vsebin« zgolj na deklarativni ravni, ki slepo rije po površini med samimi klišeji in floskulami, popolnoma ustreza paradigmi, ki smo jo razložili na zgornjih primerih. Tudi tu bo, kakor je razvidno iz programa in glede na CV in ambicije nelegitimne kandidatke, politično korektna, široko zaželena kritičnost kot tržna niša služila dvigu kroga bralcev oziroma tistih, ki stisnejo kak lajk, pri čemer ni nujno, da vsebino tudi zares preberejo. Struktura problema je torej ista, zato je zame tudi nelegitimna, politično motivirana kraja Tribune tisti marsikaj, na katerega se mora praksa feminizma ostro odzvati.

Olja ali peska

V relativno majhnem univerzumu kulturno-umetniške sfere velika večina teh, ki že nekaj časa delujejo v njem, ve, kdo, kdaj in zakaj žica, da bi si za svoj nezamenljiv program priboril interventna sredstva od župana neke mestne občine (za kar bi naj bil drugi pred leti celo kazensko ovaden). Sploh v zadnjih mesecih, ko so se nekateri kulturni akterji mestnih občin preko ponavljajočih se posvetov o statusu samozaposlenih ter ‘novem kulturnem modelu’ v soorganizaciji društva Asociacija nekoliko povezali, vedo celo, kje javni razpisi za občinska sredstva dejansko potekajo, kje pa se ‘že nekako dogovorijo’. V lokalno-samoupravno omejenih kulturniških krogih celo srednje obveščeni vedo poimensko povedati, kako delujejo notranja klientelistična omrežja, kaj bi utegnil podpreti kateri član katere strokovne komisije, kdo je ‘tihi svetovalec’ v. d. direktorja Urada za kulturo in mladino, katera občinska funkcionarka je odgovorna za kakšno odločitev okoli imenovanja koga v svet javnega kulturnega zavoda ali kateri mestni svetnik bi lahko bil potencialni zaveznik.

 

Če nekoliko bolj konkretiziram: precej številčni mariborski ‘neodvisni kulturni producenti’, ki jim gre še posebej v nos problematika (de)centralizacije (v navezavi na razdeljevanje državnih proračunskih sredstev), vedo celo, da ‘ljubljanski’ neodvisneži dnevno sestankujejo na Ministrstvu za kulturo, medtem ko so sami poskušali do nekaj minut ministričine pozornosti – ko je nek dan sestankovala z mariborskim županom ter predstavniki javnih kulturnih zavodov – priti celo preko gverilske akcije v obliki (pol)ugrabitve. Omenjeni so se sicer po novici o tem, da je MOM tik pred bankrotom ter da bo proračunske luknje krpala z razpolovitvijo sredstev za nezakonsko predpisane programe s področja kulture, sociale in mladine a. k. a slabi PR strategiji decembra lansko leto, celo povezali v neformalni kolegij neodvisnih kulturnih producentov (KNVO). Primarni cilj dosedanjega delovanja KNVO, ki združuje zelo heterogeno skupino posameznikov in predstavnikov organizacij različnih nazorov in (političnih) preferenc, je sicer relativno jasen. Osredotočen je predvsem na to, da vključevanje lokalnih kulturnih NVO in samozaposlenih v oblikovanje občinskih (kulturnih) politik in ukrepov na tem področju in širše postane samoumevna praksa. Preko tega pa bi se naj poskušalo omajati več(deset)letno privilegiranje točno določenega tipa programov in dobro omreženih akterjev, doseglo transparentno razdeljevanje sredstev, ter – v nekem smislu podobno, kot si za to s kampanjo za participatorni proračun prizadeva tudi Iniciativa mestni zbor – poskušalo vplivati na aktualno pomanjkanje strategij razvoja v več smislih degradirane mestne občine.

 

Našteto, s katerim se načeloma strinjajo vsi sodelujoči v KNVO, pa vendarle ni dovolj, da ne bi pri snovanju strategij in ubiranju (preživetvenih) taktik prihajalo do razhajanj. Ta se tičejo predvsem projekcij, kakšne (real)politične ukrepe/učinke s svojim delovanjem implicitno ali eksplicitno sprožamo, oziroma jih (ne) želimo sprožati – če pač že pride do tega. Drugače rečeno: v katero smer pravzaprav skorajda nevede kanaliziramo naše napore, izsiljujemo (ali bi utegnili zaiti)? Iskanje alternativnih virov (povezovanje z namenom bolj konkurenčnega kandidiranja na EU razpisih), povezovanje z gospodarstvom, (ministrici ljube) reforme v smeri vzpostavljanja pogojev za razvoj kulturnih in kreativnih industrij? Boj proti (lokalim) klientelističnim navezam ter več transparentnosti, ki zelo verjetno vodi preko večjega sistemskega nadzora in birokratizacije?

 

 

NVO-izacija kulturno-umetniške sfere in konsekvence

 

Ne gre toliko za to, da bi naj bile aktualne produkcijske okoliščine kulturno-umetniške produkcije posebej ugodno gojišče klientelizma, nepotizma in korupcije, temveč mogoče bolj: ugodno gojišče specifičnega tipa boja proti njim, predvsem pa sistemsko pogojenega ‘delavskega šovinizma’. Kulturni akterji so – vzporedno z ‘ekonomizacijo’ kulturno-umetniške sfere, ki ne označuje nekega dokončnega poblagovljenja produktov, temveč predvsem implementacijo logike in koncepcije, da je kultura (zgolj še eno) od ekonomskih področij – zavezani k temu, da postanejo produktivni posamezniki. Ker se hkrati z zmanjševanjem sredstev za kulturo in umetnost ter permanentnim večanjem števila kulturnih deležnikov, spreminja pravno-formalna podlaga dela v kulturi, ki slednjo preko številnih mehanizmov ‘privatizira’, se kulturni delavci proti neenakostim znotraj področja v večini primerov borijo na načine, ki pravzaprav poglabljajo to, kar je (v samem začetku nakazani) ‘problem’.

 

Aktualne produkcijske okoliščine lokalne kulturno-umetniške sfere je sicer mogoče zajeti preko rekonstrukcije procesa njene NVO-izacije od 90-tih. Učinke tega istega pa razpreti preko analitičnega ločevanja na: 1. ekonomske, ki se vežejo na spremembe/prevladujoči način financiranja kulturno-umetniške produkcije in s tem pogojenih modelov zaposlitve, 2. politične, ki se dotikajo strategij boja in/ali kritike znotraj te iste sfere, 3. ideološke, ki se tičejo spremenjene koncepcije dejavnosti, kot tudi same prakse, ki jo udejanjamo, kadar delujemo v okvirih omenjene sfere.

 

Če si poskušamo odgovoriti na vprašanje, kakšno vlogo pravzaprav v največji meri imajo/igrajo NVO v navezavi na neoliberalne reforme znotraj perifernih držav, je mogoče dobiti tudi obrise tega, v katero smer vobče se spreminja kulturno-umetniška sfera. Proces ‘odmikanja države’ via zmanjševanje (/stagnacija/prepočasno zviševanje v skladu s povečevanjem števila programov in akterjev) državnega financiranja na posameznem področju, vzporedno z redefinicijo vloge države, predstavlja ugodno rastišče NVO. Slednje zapolnjujejo nastali vakuum, delujejo kot kozmetično sredstvo, ki lajša/zabrisuje kolateralne škode neoliberalnih politik, ‘tampon cona med administracijo in javnostjo’, v političnem smislu pa pod etiketo filantropizma in humanitarizma blažijo frustracije in bes. V ideološkem smislu se preko financiranja diktira agenda – če že govorimo o tem – kulturno-umetniške produkcije: M. Šuvaković je poplavo specifičnega tipa postsocialistične umetniške produkcije od 90-tih, ki se je na območju bivše Jugoslavije vzpostavila preko Sorosovih centrov za sodobno umetnost (SCCA), financiranih s strani nesebične podpore ameriškega poslovneža madžarskega porekla Georga Sorosa, že pred dobrim desetletjem poimenoval ‘soros realizem’. Glede na to, da se pojem referira na ‘socialistični realizem’, pa posredno opredelil tudi aktualno strategijo cenzure umetnosti: neposredne in očitne politične pritiske (v EX-YU: t. i. sistem represivne tolerance) zamenja ‘cenzura preko financiranja, ne pa prepovedovanja’.

 

Vzporedno z omenjenim se v lokalnem kontekstu implementira neoliberalni model kulturne politike, ki stavi na konkurenčni boj individualiziranih posameznikov ter v splošnejšem smislu razgradnjo kolektivnih podpornih mrež. Velika večina kulturnih akterjev – bodisi posameznikov ali organizacij – od druge polovice 90-tih skratka nastopa kot privatni deležnik. Še morebiti bolj evidentno pa je mogoče spremembe v konceptualizaciji kulturno-umetniške sfere rekonstruirati preko primera samostojnih delavcev v kulturi (umetnikov, ‘neodvisnih’ kritikov, kuratorjev ipd.). Birokratske spremembe v zadnjih dveh desetletjih, ki se tičejo njihovega statusa, so povedne: levitev od ‘neodvisnih’ k ‘samozaposlenim’ poteka vzporedno z razgradnjo družbene sfere javnega in neodvisnega delovanja, ki je dobro podprto tudi s strani države (po tej logiki je mogoče med 'neodvisno' in 'javno' postaviti enačaj) ob začetku tranzicije. Kot samozaposleni je kulturni delavec privatni deležnik privatne ekonomije, če morebiti želi postati upravičen do javnih subvencij, mora vsaj v pravno-formalnih okvirjih postati javna oseba ter ustanoviti zavod, da so transakcije javnih sredstev lahko transparentne.

 

Kratkoročne projekcije in obeti

 

Imajo omenjeni procesi kakršnokoli povezavo s tem, da se klientelističnih navez, nepotizma itn. najpogosteje lotevamo v varnih okvirih legalnosti in/ali ‘stejtmentizma’? Jasno je, da so ‘aktivistične metode’ ki se želijo odmakniti od abstraktnih, občih pojmov v smer konkretizacije, ‘mehke’ zato, da se recimo izognemo globam zaradi uničevanja lastnine, ker si jih pač ne moremo privoščiti, ali preko nadevanja konkretnim problemom (preveč) konkretna imena zasebnim tožbam zaradi osebne razžalitve. Da ima želja po anonimnosti kaj opraviti s poskusom izogiba eliminacije zelo redkih zelo zelo potencialnih poslovnih priložnosti. Bolj kot to, se mi morda zdi problematična pravno-formalna argumentacija, ki se je – ne ravno radi, pa vseeno dokaj pogosto – poslužujemo. Recimo preko kritičnih odzivov, ki so nevarno blizu argumentu ‘ne dovolj ustrezna implementacija pravno-formalnih postavk in mlačno sledenje kulturno-političnim strateškim dokumentom’.

 

Pred dnevi sem se tako retroaktivno zgrozila nad lastno argumentacijo v pritožbi na zavrnjen predlog za sofinanciranje (umetniškega) projekta s strani Ministrstva za kulturo, saj je bazirala ravno na argumentu, da se komisija pri svoji odločitvi očitno ni dovolj dobro držala opredelitve razpisanega podpodročja iz besedila razpisa. Še več: komisijo sem celo poskušala poučiti, da preko lastnih predlogov in izbir projektov pravzaprav izvaja kulturne politike (ki sem jih v podkrepitev svoje pritožbe celo citirala), ter implicitno nakazala, da kulturni producenti bolj kot popularizirano politizirano kulturno-umetniško produkcijo pravzaprav produciramo mikro-izvrševalne projekte kulturnih politik (in dejansko: prevladujoče teme, ki jih v zadnjem času obdeluje politizirana kulturno-politična produkcija so vse manj razne marginalizirane družbene skupine, vedno pogosteje pa: ‘delo v umetnosti’, ‘umetnik kot (kulturni) delavec’, ‘umetnost kot delo’, ‘politična ekonomija umetnosti’ itn.).

 

Podobne učinke je mogoče projicirati tudi v primeru boja proti kulturno-umetniški sferi ‘notranjim’ neenakostim. Recimo položaju med (zaposlenimi v) javnih kulturnih zavodih in ‘neodvisnimi kulturnimi producenti’, ki se ga slednji najpogosteje lotevamo preko preštevanja preteklih izvedenih projektov v okvirih razpoložljivih resursov ter kvantitativne primerjave s številom projektov in resursi v okvirih javnih zavodov. Edini logičen in pravičen ukrep, ki nam v tem procesu pride najprej na pamet, je seveda pravična fleksibilizacija dela in financiranja za vse deležnike (tj. smer neoliberalnega kulturno-političnega modela). Sistemsko pogojene neenakosti se do nerazpoznavnosti mešajo s tem, kar bi naj bilo – kot bi nekateri radi verjeli – stranski produkt invididualnih izbir načinov delovanja.

 

In če se v tej navezavi ustavim še pri omenjenem ‘delavskem šovinizmu’: do zaposlenih kolegic – in to zdaj primarno ni feministična intervencija v jezik – (recimo) v javnih kulturnih zavodih smo še posebej nestrpne predvsem zato, ker si – zraven tega, da producirajo površen, medel in enostavno slab program – bojda rade vzamejo veliko časa za brezbrižno kofetkanje, ki ga bržkone spremlja tračanje o banalnostih. Ne pa snovanje kakšnega novega projekta, kot spremlja naše, načeloma prostočasne kave. Ali ker je njihova glavna preokupacija v zvezi s službenim potovanjem v Južno Ameriko, (kot je to naknadno zapakirano) namenjenemu raziskavi političnega potenciala tamkajšnje kulturno-umetniške scene, to, katere nove pare čevljev bodo tam lahko kupile. »Škodijo sceni, so premalo produktivne in sploh čista potrata javnih sredstev!«

 

Kadar nočemo zaiti v nevarno bližino moraliziranja, preobčih pojmov ali načenjanja sistemskih problemov (s katerimi se vsi strinjamo, nihče pa se zanje ne čuti posebno odgovoren), nam v partikularnih bojih skorajda ne preostane veliko drugega, kot da v osebni korespondenci z direktorico javnega kulturnega zavoda, ki očitno izvaja ponavljajoče se kvazi-javne razpise z 80 prijavljenimi kandidati in enim samim razgovorom, zahtevamo, da se do potankosti drži pravil iz formalnih dokumentov. Ker slednje ne obrodi nikakršnih sadov, s skupino somišljenic snujemo gverilske akcije na otvoritvah razstav tega istega zavoda, kamor podtikamo te iste osebne korespondence z direktoricami. To, da nam direktorice izbire kandidata ne znajo/nočejo argumentirati drugače kot »s svojim osebnim nastopom nas je kot najprimernejša prepričala«, pač mora videti še kdo. Videti mora tudi, da ko se v teh istih korespondencah razpišemo o vlogi javnih zavodov, direktorice zapišejo, »da svoje delo jemljejo zelo resno«, ter v nekoliko materinskem tonu pristavijo: »Če si želite pogovora z menoj, vas vabim, da se srečava.« Histeričarke brez strategije (in z jajci, ker nimamo kreditov). ∞

Kaja Kraner

 

09/06/2015 12:30:05

 

 

Slovenski filozofski triglav – kdo tu zdaj »laže«?

Drugega marca, dan pred gala filozofskim večerom, na katerem je vrh slovenske misli, tako imenovani »slovenski filozofski Triglav« (Slavoj Žižek, Mladen Dolar in Alenka Zupančič Žerdin), v okviru bleščečega festivala Fabula v eni najpomembnejših državnih kulturnih institucij razglabljal o nadvse pomembni temi – laži in resnici, so se na drugem koncu mesta dogajale veliko manj pomembne, bolj pritlehne in dandanes žal tudi vsakdanje zadeve. Predsedstvo ŠOU v Ljubljani je potrdilo novo urednico časopisa Tribuna, za katerega sta v preteklosti pisala tudi Slavoj Žižek in Mladen Dolar. Kandidatka je bila pred tem s strani sodelavcev soglasno zavrnjena, presenetljivo pa je sporno sestavljena zasedba programskega sveta časopisa to mnenje ignorirala in predlagala prav nasprotno, kar so zagovarjali sodelavci.

 

Nimava namena razlagati vseh podrobnosti in vseh indicev, ki kažejo na to, da je bilo imenovanje nove urednice nelegitimno (glede tega lahko preberete javne izjave sodelavcev Tribune), dejstvo pa je, da avtorja tega teksta zaradi lastne umeščenosti znotraj Tribune na dogajanje gledava iz specifične perspektive. Osredotočila se bova na eno podrobnost: eden izmed članov programskega sveta je bil tudi Aleš Šteger, strokovni vodja založbe Beletrina, ki organizira festival Fabula, v okviru tega pa tudi gala dogodek Kdo tu zdaj laže? v Drami, kjer je nastopil filozofski Triglav.

 

Tokrat bomo sicer pustili ob strani podrobno razlago, kako specifično »makiavelistično« izvajanje kulture politike (Beletrina ni nikakršna zlobna izjema, temveč eklatanten primer) vpliva na samo vsebino produkcije, ki prazno površinsko populističnost preoblači v navidezno globočino večnih problemov in moralističnih vprašanj. Osredotočimo se zgolj na končne rezultate: gre za založbo, ki je nastala lani po hitrem postopku privatizacije Študentske založbe in se ločila od ŠOU – med drugim so pred kratkim prišle na dan tudi domneve, da je bil dotični založbi prirejen razpis Ministrstva za kulturo (glede e-založništva) – in gre za festival malomeščanskega rajanja po najinem mnenju pretežno slabe literature (lep primer je eden izmed letošnjih glavnih gostov Clement Bénech). Glavni namen festivala je, po besedah programske vodje Renate Zamida, »mreženje« in gostovanje »pop zvezd svetovne literature«.

Točno v ta kontekst so stopili člani slovenskega filozofskega Triglava – znani tudi pod imenom »Trojka«, ali če se izrazimo bolj sodobno levičarsko, »Institucije«, torej od Tribune do Beletrine-Fabule-Drame, do malomeščanstva in teorije.

 

»Če kje ni krize, je ni v teoriji. In ko želijo kje kakšno krizo rešiti, jih pokličejo,« je v slavnostnem uvodu zatrdila Jela Krečič. Pokličejo koga, Ghostbusters? Ne. Slovensko filozofsko »Trojko«: Žižka, Zupančič Žerdin, Dolarja. In na nek način ji verjamemo: slovenska lakanovska šola zagotovo ima svojo veljavo v teoretskem svetu in nikakor ne pomeni kakršne koli krize. Toda, če Trojka rešuje krize, kakšna in čigava kriza je bila potem rešena na tem mega oglaševanem zvezdniškem večeru? Kako sodelovanje pri malomeščanskih procesijah pomaga pri revolucionarnem prihodu težko pričakovanega komunizma, kar vsaj Žižek nenehno zagovarja? Je morda nastopil čas, da se prenehamo delati, da cesar ni gol, in se vprašamo: kakšni so dejanski učinki tovrstne teoretske prakse?

 

Praksa »revolucionarnih« intelektualcev –

koga ujame Leninova zanka?

 

Morda se zdi, da ponavljamo že znane kritike, ki so za povrh vsega še preveč osebne, preveč na prvo žogo. Skoraj vsak spletni komentator v trenutku slabe volje o fenomenu Žižek zapiše: zvezdniški klovn, brez vsebine, nepovezano govoričenje, za vsako ceno postavljanje v središče pozornosti in podobno. Tovrstni očitki so vsekakor presplošni in preden bi sploh lahko govorili o klovnovstvu, moramo Žižku in ljubljanski lakanovski šoli definitivno priznati določeno vsebinsko kvaliteto. Prav tako se Žižek zagotovo zaveda – in to je jasno iz njegove teorije – samega dejstva umeščenosti v konkreten čas in prostor. Nazadnje tudi sami ne mislimo, da se mora revolucionarni upor kapitalizmu vedno vzpostavljati v popolni zunanjosti kapitalističnih institucij in njihovih sredstev, na obrobju, stran od žarometov, v alternativnih prostorih in medijih. Zanimajo pa nas (ne)revolucionarni učinki, ki so specifični glede na naš obravnavani primer.

 

Žižek je na nekem predavanju v Istanbulu leta 2012 na očitke »prodanosti«, češ da nastopa na konferencah in dogodkih, ki jih podpirajo kapitalisti, že odgovoril nekako takole: če so kapitalisti tako neumni, da podpirajo revolucijo, potem je to njihov problem. Na nas je, da se – sledeč Leninu – za revolucijo borimo z vsemi sredstvi, ki so na razpolago, tudi sredstvi kapitalistov.

 

Toda, ali je res tako preprosto? Kakšno pozicijo predpostavlja takšna izjava? Predpostavlja pozicijo zunanjosti svoje lastne teorije glede na »notranje« pogoje prakse: kot da smo povsem prosti v uporabi sredstev kapitalistov, kot da so oni totalni idioti, mi pa njihovi pretkani in legitimni prevaranti. Prav tu bi se morali zares vprašati: »Kdo zdaj tu »laže«?, torej, kdo koga dejansko izrablja in prevara, komu je dejansko namenjena tista leninovska zanka, ki jo prodajo kapitalisti? Ali še drugače, kakšni so dejanski učinki teoretske prakse slovenske filozofske Trojke?

 

Omenjena Žižkova argumentacija deluje precej simptomatično, saj izraža splošen aktualni način samo-dojemanja in samo-upravičevanja delovanja »kritičnih« javnih intelektualcev. Pozornost bi bilo treba usmeriti v določeno diskrepanco, v diskrepanco med deklarativno »revolucionarno« vsebino misli in nadvse konvencionalnim in sistemu prilagojenim načinom konkretnega umeščanja in delovanja: ali sta teorija (vsebina) in praksa (umeščenost) res lahko tako ločeni? Ali lahko svojo, v tem primeru teoretsko dejavnost, umestimo v nek kontekst, če nekoliko poenostavimo, in ob tem ohranimo misel nedotaknjeno? Ali lahko ta nedotaknjena misel res enostransko vpliva na konkretne pogoje, v katere se je umestila in kjer deluje? In ali ni dejstvo, da Žižek v svojem načinu delovanja ne vidi problema, v končni fazi problem njegove misli? Od kod torej prepričanje, da je vsebina res revolucionarna (kar utemeljuje nujnost njenega pojavljanja ne glede na kontekst)?

 

Pomirjujoči angažma

 

»Moč lažnega« (poimenovanje zadnje Fabule) in »Kdo zdaj tu laže?« (poimenovanje dogodka slovenskega filozofskega Triglava) govorita o resnici in laži: dve morda najbolj filozofsko filozofski kategoriji, ki se za razliko od prav tako filozofsko filozofske dvojice bit-bistvo loči po tem, da je zagotovo manj hermetična in dostopna tudi za nefilozofe. Heglovske izjave tipa »šele prek laži lahko pridemo do resnice« ali lakanovske izjave tipa »resnica ima strukturo laži (fantazma)«, torej izjave, ki so na videz revolucionarne, saj popolnoma sprevračajo neko spontano splošno dojemanje resnice in laži, so v tem primeru učinkovale le tako, da so  navduševale postmodernistične težnje obračanja objektivnosti v subjektivnost in subjektivnosti v objektivnost, torej diskurz, ki ga recimo goji literarna scena – le kdo drug bi bil lahko naslovnik ali občinstvo Fabule? Primer: cenzura biografije prinese njeno resnico. Še en primer: izjava Mladena Dolarja (umetnost je laž, ki govori resnico), razumljena kot zagovor subjektivizma resnice.

Zagotovo ne smemo vseh učinkov v celoti zvesti na avtorje izjav, slovenski filozofski Triglav ima veliko bolj premišljeno teorijo kot odzivi nanjo in dejansko zagovarja nekaj, kar je postmodernističnemu subjektivizmu prav nasprotno. Kot smo že omenili, problem ni v tem, da bi bila vsebina njihove teorije kot taka nekvalitetna, problem je v tem, da je abstraktna, da se je ne zavedajo kot teoretske prakse, torej kot dejavnosti, ki je umeščena v konkretno okolje in tam razvija svoje učinke, ki so od njega odvisni.

 

Zakaj namreč na festivalu Fabula sploh govoriti o takšni tematiki, kot sta laž in resnica, in to na tak spektakularen način obračanja enega v drugo in obratno? In zakaj pristati na tak medijski »šov« okrog dogodka? Odgovor na tovrstna vprašanja je nujen pogoj zavedanja lastne umeščenosti in s tem tudi proizvajanja revolucionarnih učinkov, odgovor, ki ga sodeč po dejanskih (vsebinsko nasprotnih) učinkih slovenska filozofska Trojka težko ponudi.

 

Seveda pri tem ne moremo izhajati iz določene že izdelane ideje revolucionarne prakse. Žižek sam namreč pogostokrat poudarja: taktike boja morajo biti različne, v določenih kontekstih »reformne«, spet v drugih radikalno prelomne. Toda dogodek, ki smo mu bili priča, ni ponudil niti najmanjše reformne spremembe znotraj literarnega polja (reproduciral je ustaljena vprašanja tipa: »Bi Slovenci zmogli živeti brez laži?«), niti najmanjšega znaka revolucije, nikakršne resnične provokacije v razmerju do umeščenega konteksta in malomeščanskega vzdušja (Žižek tokrat ni predlagal, da bi razstrelili Dramo, kot je za časa vseslovenske vstaje storil glede Cankarjevega doma).

 

To je teoretski problem: razliko in razmerje med reformizmom in revolucionarstvom je treba natančno definirati, sicer lahko povsem arbitrarno utemeljujemo vsakršno delovanje. Toda ne gre le za teoretske učinke: simbolni kapital, ki ga ima filozofski Triglav, je oplemenitil simbolni kapital, ki ga ima festival Fabula, in obratno: zvezde so na obeh straneh neba še bolj zasvetile, kar je tudi v zadnji instanci smisel festivala Fabula v celoti. O izključno simbolni pomembnosti filozofske Trojke priča ignoranca do vsebine njihove teorije (psihoanalize), ki jo je v nekem intervjuju vodja festivala zgrešeno označila kot »fenomenološko«.

 

Na samem dogodku se je vse skupaj sicer končalo s povsem ustaljenim »revolucionarnim« Žižkovim zaključkom: »…obstaja šansa za komunizem. Ne bojte se, odrešenik prihaja.« Ali pa je morda hotel reči, da je prihod komunizma tako verjeten kot prihod novega odrešenika? (Težko je točno navajati, ker so organizatorji Fabule prepovedali snemanje in posnetek javno ni dostopen.) V obeh primerih je učinek isti: vsi smo lahko mirne vesti odšli domov, nazaj v neoliberalni vsakdan. Toda mar ni ravno ta pomirjajoč učinek tisti, s katerim Louis Althusser opredeli »malomeščansko« gledališče v razliki do Brechtovega »revolucionarnega« gledališča, ki ustvarja nemirno razliko in s tem odpravlja mirnost malomeščanske zavesti?

 

Zato morda ni slučaj, da so ravno nacionalne drame (poleg ljubljanske tudi zagrebška, kjer je Žižek pred kratkim uprizoril podoben spektakel) prepoznale potencial njegove kataklizmične, a obenem pomirjujoče (politične) misli: gre za misel, ki vedno znova oznanja prihod komunizma, prihod radikalnega zgodovinskega preloma in ravno zato tako dobro funkcionira v večni sedanjosti kapitalizma, ki lahko shaja s seboj le tako, da se konstantno prepričuje, da je revolucionarna.

 

Od gospostva prek krize do možnosti boja

 

Zahtevamo preveč od naše Trojke? Stojijo naši očitki na previsokih pričakovanjih? Zdi se namreč, da javni intelektualci dandanes nimajo dejanske moči in da je največ, kar lahko storijo to, da mislijo in govorijo, čim več in v čim bolj odmevnih kontekstih. Prav Žižek je prepričljivo kritiziral revolucionarno nestrpnost delovanja, ki rezultira v nereflektiranih pozivih k akciji in z uporabo Bartlebyjevega gesla »raje bi, da ne« pokazal, da se ravno v pasivnosti in nedelovanju pogosto skriva največji potencial upora kapitalizmu.

 

S tem se lahko le strinjamo: zakaj filozofska Trojka ni tokrat rekla »raje bi, da ne«? Mladen Dolar je sicer v uvodu megleno izrazil nelagodje nad okoliščinami, a svojo stransko vlogo je še vedno odigral do konca. Nadalje, zakaj Žižek nasploh tako redko reče ne, predvsem ko gre za tovrstne zvezdniške procesije? Vsem, ki vsaj bežno spremljajo delo filozofske Trojke, je jasno, da je bilo večino povedanega na dogodku poenostavljeno ponavljanje že povedanega. Tako ostanejo samo še učinki reprodukcije simbolne vrednosti imena »Žižek!« in produkcije simbolne vrednosti Trojke-Triglava, ki si jo – vključno z njeno popularno aktualno političnostjo – apropriira malomeščanska scena, in zato ne vidimo, kako je lahko tovrstno »zvezdniško« delovanje drugačno kot recimo delovanje Paris Hilton.

 

Število elitnih mest na rdečih preprogah je namreč vedno omejeno: le peščica intelektualcev, ki bi si to zaslužili, lahko izdaja svoja dela pri svetovno znanih založbah, le peščica lahko prodre v centre »kolumnistične« moči. Ali je torej mogoče ta učinek elitnosti na intelektualni sceni povsem ločiti od kapitalizma kot čiste zunanjosti? Tu se začne specifična moč, ki jo ima filozofska Trojka, četudi je noče videti in uporabiti. Dejansko ne zahtevamo veliko: »antikapitalistične« bi bile v tem kontekstu že povsem minimalne in nikakor ne radikalne geste, kot recimo odstopiti mesto nekomu, ki je nelegitimno nepripoznan, deliti simbolni kapital, ne pa ga samo plemenititi nekako v stilu kapitalistične razširjene reprodukcije in intelektualne hiperprodukcije.

 

Težko je dejansko verjeti, da tako pronicljivi um, kot je Žižek, ne more misliti povsem očitnih kapitalističnih principov lastnega delovanja. Definitivno ima ta »slepota« opraviti s specifično nemožnostjo intelektualcev, ki jo je opazil že Michel Foucault, namreč z nemožnostjo mišljenja učinkov oblasti, ki niso neka zunanjost, temveč učinki, ki jih ima njihov diskurz sam. »Političnost« neke misli namreč ne pomeni zgolj podpiranja določene politike (Golobič, Tsipras) kot zunanjosti, pač pa tudi – ali predvsem – ustvarjanje »notranjih« pogojev nastanka ali vznika »revolucionarne« politike na bolj obči ravni (Žižek a priori zavrača »molekularne samoorganizacije«, iz česar sledi njegovo dejansko nepoznavanje »lokalnih samoorganizacij«, ki so imele bistveno vlogo na vseslovenski vstaji, in s tem njenih posledicah tudi na širši ravni).

 

Simptomatično je tudi dejstvo, da miselna tradicija, v kateri odigrajo centralno vlogo koncepti, ki se vežejo na določeno gospostvo (heglovska dialektika med gospodarjem in hlapcem, Lacanovo »ime očeta« in označevalec-gospodar, Žižkovo navdušenje nad krščanstvom in Sveto Trojico itn.) ne zna misliti lastnega gospostva, ki ga vseskozi izvaja – zakaj se denimo pustiti reprezentirati kot (slovenski filozofski) Triglav? Namesto da bi izvajali revolucionarno taktiko v lastni praksi (kar je dejansko v njihovi moči) in odpirali teoretski in politični prostor s svojim razsvetljenskim univerzalizmom in svojimi izjavami – tipa »po Heglu in Marxu sta se zgodila samo še Freud in Lacan« in »nemogoče je misliti, ne da bi mislili Hegla« – v notranjosti teoretskega diskurza povzročajo izključevalni učinek do drugih miselnih tradicij in vzpostavljajo nekakšno raziskovalno paradigmo, ki se sčasoma strjuje v rigidni kanon.

 

Prav slovenska filozofska Trojka je torej tista, ki producira te učinke: na eni strani ujetost v »malomeščanski« in kapitalistični način simbolne in materialne produkcije in na drugi strani zapiranje teoretskega prostora v institucionalizirano šolo mišljenja. In producira jih na način, ki je imanenten njeni teoriji: simbolna funkcija gospodarja, izvzeta iz vseh konkretnih okoliščin oziroma aplikabilna na vse konkretne okoliščine za produkcijo istega učinka.

 

Toda spomnimo: ali se nista Žižek in Dolar v osemdesetih letih uveljavila ravno z določeno nedogmatičnostjo in neposlušnostjo »gospodarjevi« avtoriteti? Začetek ljubljanske lakanovske šole ne bi bil mogoč brez radikalne kritike takrat aktualne in kanonizirane frankfurtske šole. Začetni vzgib, ki je rezultiral v produktivno in živahno teoretsko sceno, ima izhodišče v zavračanju takratnih dogmatičnih interpretacij Marxa in njegovo reaktualiziranje prek navezave na Hegla na eni in na psihoanalizo na drugi strani. Ali ni paradoksno, da Triglav v svoji teoretski praksi danes ne misli mesta takšnega dogodka, torej dogodka, ki je bil za njih konstitutiven?

 

Tribuna?

 

Tribuna 2. marca 2015, ko je bila potrjena sporna nova urednica, dejansko ni »umrla«, vsekakor pa se nadaljnje delovanje »stare Tribune« trudi biti njena simbolna smrt: da od nje ostane samo še skelet praznih črk. Prav kriza je tisto, na kar stavi smrt Tribune, in prav kriza je stava za odpiranje prostora, ki bi bil konstitutiven za nov dogodek bodisi na teoretski bodisi na kateri koli drugi sceni. Največje težave pridejo takrat, ko pride Trojka in na njen način rešuje krize. Toda da bi prišli do pravih kriz, ki bi odprle prostor, je treba ustvariti krizo samih reševalcev kriz – Trojke, Institucij, Triglava.

 

Kar pa ni nikakršen ponižen apel: nočemo vnaprejšnje pripoznanje (stalnega) mesta in legitimnosti, zavračamo vsakršen teoretski pluralizem, vendar prek problematiziranja zahtevamo drugačno delovanje Institucij, ki ne bi ustvarjalo gospodarjev kanona in kanona gospodarja. Ne gre zato, da bi v Triglavu morale biti druge glave, ampak da bi bilo za teoretsko pokrajino bolje, če bi bila manj gorata. Torej: zahtevamo odprtost prostora, pogoj možnosti za pravi teoretski spopad. En garde!

Jernej Kaluža in

Aleš Mendiževec

 

04/06/2015 12:15:35

 

 

Trg dela in industrija prostega časa »Smo le prijatelji, ki se zabavamo.«

Luka Tetičkovič

 

02/06/2015 13:05:25

 

 

1Vodopivec, Bojan. 2003. Delovanje študentskih servisov. Ljubljana: Ekonomska fakulteta

 

2Ibid.

 

Po definiciji osnovnih pojmov, s katerimi operirajo študentske strukture, bo sledil poskus kritike prepletov dveh registrov, ki zaznamujeta položaj slovenskega študentstva v ožjem in prekarnega delavstva v širšem smislu. Začnem z registrom študentskih servisov, preko katerih študentje (in tisti s fiktivnim statusom) vstopajo na trg prekarnega dela (segmentiranega na tiste s statusom študenta/dijaka) in nadaljujem s študentskimi organizacijami, ki tem študentom zagotavljajo obštudijske dejavnosti – industrijo prostega časa. Oba registra sta se razvila iz Univerzitetne konference Zveze socialistične mladine (UK ZSMS); pojasniti bom skušal, kako sta se razcepila v javno industrijo prostega časa, financirano iz privatiziranega in samoreguliranega trga študentskega dela – študentskih servisov.

 

Fokus je na Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani (ŠOUL), ne le zato, ker jo najbolje poznam, temveč ker je edina referenčna in demokratična. Obe njeni sestri, tako Študentska organizacija na Primorskem in kot tista v  Mariboru, sta bili že davno konsolidirani v osebi samodržnih direktorjev. Volitve študentskih predstavnikov so v obeh le malomarno vzdrževana Potemkinova vas. Krovna Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) si je po drugi strani za nalogo vzela vsebinsko sodelovanje pri pripravi zakonov in analiz na državni ravni. Tehnično gledano tudi razporeja koncesijska sredstva (prihodki iz študentskega dela) med svoje štiri deležnice (poleg omenjenih še Zveza ŠKIS). A ima vsaka od teh na odločitve ŠOS institut veta, zato ta ne more izvesti reforme od zgoraj.

 

Študentsko delo kot socialni korektiv

 

Študentsko delo je najbolj fleksibilna oblika dela v Sloveniji. Njegova cenenost izhaja najprej iz zvezanosti s statusom rednega študenta, ki mu država pokriva prispevke za zdravstveno zavarovanje, in nato iz do nedavna neobstoječe obdavčitve na državni ravni, razen dohodninske z razmeroma visoko postavljenim cenzusom. Tekom svojega obstoja študentsko delo deluje kot socialni korektiv, v katerega se (predvsem s fiktivnimi vpisi na srednje šole) zatekajo tisti, ki na rednem trgu delovne sile ne najdejo priložnosti. Ta trend fleksibilizacije trga delovne sile, ki z nižjo obdavčitvijo in nestalnim dohodkom prinaša manj socialnih pravic, na levici imenujemo prekarizacija.

 

ŠOS študentsko delo pojmuje zgolj kot socialni korektiv. S tem želi poudariti, da država študentom ne zagotavlja potrebnih življenjskih standardov: študentskih postelj je premalo, štipendije so prenizke. Študent si svoj eksistenčni minimum v univerzitetnih središčih zagotovi šele z delom, trdijo. »Pred nekaj leti smo zrušili še eno vlado, če bo treba, bomo še to!« je glede vladnih namer dodatnega obdavčevanja študentskega dela pred študentskim zborom ŠOUL vzklikal aktualni predsednik ŠOUL Rok Likovič ob nastopu svojega drugega mandata na tej funkciji. »Ukinitev ali pretirana obdavčitev študentskega dela prinaša elitizacijo študija,« je argumentiral aktualni minister za socialo ŠOUL, Klemen Mesarec.

 

S takšno konceptualizacijo ostaja zamolčan poglavitni interes študentskih funkcionarjev, da manj dela, opravljenega preko študentskih napotnic, pomeni manj denarja za študentsko organiziranje in njihove zaveznike silom prilike – zasebne študentske servise (ŠS). Moči so nazadnje združili leta 2010, ko je Pahorjeva vlada skušala uvesti koncept malega dela, ki ni bil segmentiran na delovno silo s statusom študenta.

 

Notranja logika socialnega korektiva je postala sporna vsaj v eni luči. Študentski funkcionarji namreč niso znali preprečiti partikularnega posega Janševe vlade, ki je na študentsko delo delno obesila štipendijsko shemo kadrovskih in Zoisovih štipendij. Študentje, ki morajo zaradi prenizkih štipendij delati, si jih torej sami financirajo. Pri tem ne gre pozabiti, da so v delo prisiljeni predvsem študentje, ki hodijo študirat iz periferije in so povrh verjetno v veliki meri iz družin z nizkimi dohodkovnimi stopnjami in nižjo stopnjo kulturnega kapitala – posrednega pogoja za vstop v štipendijsko shemo za nadarjene. S to ureditvijo torej otroci premožnejših slojev lažje in bolje študirajo na račun delavskih družin. Škandal se ne konča tukaj; v primeru, da sredstva za štipendije niso počrpana, se namreč prelijejo v integralni proračun Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Študentje jih torej za vedno izgubijo.

 

Kaj in kakšen je študentski interes?

 

Tako prehajamo v koncept »študentskega interesa«, kot njegovo razumevanje izkazujejo funkcionarji študentskih organizacij. Voljeni so na platformi organiziranja obštudijskih dejavnosti, zadnja leta zaznamovani z upadom dohodkov iz študentskega dela. Interes se je po eni strani tako reduciral v ohranjanje obsega dela, opravljenega preko študentske napotnice – vzdrževanje konkurenčnosti študentskega dela. Dejavnosti ŠOUL, ki študentom zagotavljajo javni servis, so po drugi strani podredili duhu varčevanja in vse večje tržnosti. Rdeča nit vsake odločitve je tako vodila v imperativ »alternative ni!«, torej da bo »denarja vse manj in temu dejstvu se moramo prilagoditi vsi«, se glasi mantra, ki jo pred ŠZ ponavlja aktualni direktor ŠOUL Andrej Klasinc. Z njo hkrati upravičuje nujnost največjih investicij v zgodovini organizacije (Študentski kampus), saj da bo to konsolidiralo organizacijo na dolgi rok.

 

Vendar se prilivi iz študentskega dela kljub višji obdavčitvi višajo, oz. vsaj stabilizirajo. Letos ŠOUL operira s slabim milijonom več, kot so načrtovali na začetku leta. A glede varčevanja vztrajajo pri svojih izhodiščih: javni servisi morajo postati tržno usmerjeni in neodvisni od študentskega denarja. S tem želijo sredstva netržne dejavnosti prerazporediti pod svoje upravljanje – v kapitalski sklad za svoje projekte. Pri tem tendirajo k podvajanju dejavnosti, ki jo že zagotavlja trg – študentske masovke s komercialno glasbo (katerim preko povezanih podjetij dobavljajo alkohol), organizacija turističnih potovanj in športnih vsebin, ponudba študentske prehrane in podobno. Njihov uspeh pri tem je nujno osvetliti z dejstvom, da je ta dejavnost močno subvencionirana z denarjem delovnega študentstva in je kot taka pravemu trgu nelojalna konkurenca. Očitke na ta račun praviloma zavračajo z argumentom populizma, češ da študentstvo te reči pač zahteva.

 

Logiko tega obrača le socialistična skupina Iskra, ki je populistične prijeme vpregla v interes politične interpelacije študentov in ne v služenje na njihov račun. Za svoje programsko izhodišče si je postavila zastopstvo prekarnih delavcev (tako med študenti kot med profesorji), reguliranje in desegmentacijo trga prekarnega dela, ohranitev in širitev obstoječih javnih servisov ter upor proti neoliberalni rekonfiguraciji tako visokega šolstva kot študentskega organiziranja.

 

Konec leta 2014, po skoraj četrt stoletja porazne samoregulacije trga študentskega dela, so delavci preko študentske napotnice tako pridobili temeljno pravico – minimalno urno postavko, pristojno ministrstvo pa je obljubilo tudi, da bo iz koncesije nehalo financirati štipendije in uvedlo register beleženja delovnih izkušenj ter začelo šteti delovno dobo.

 

Trg študentskega dela – študentski servisi

 

Začetki študentskega dela segajo v leto 19591, ko so se študentje dogovorili, da bodo denar prislužen z razvažanjem mleka namenili za financiranje študentskih interesnih dejavnosti. Univerzitetni odbor Zveze študentov Jugoslavije je leta 1964 sprejel akt o ustanovitvi posebne storitvene enote Študentski servis, ki je bila kot taka 26. julija 1971 tudi vpisana v register podjetij. Naloga ŠS je bila, tako tedaj kot danes, opravljanje posredovanja začasnih in občasnih del študentom pod različnimi upravljalci. Upraviteljstvo nad njimi sta si (vsaj v Ljubljani) nekaj časa delila predsedstvo UK ZSMS in Univerza v Ljubljani. Po nekaj pretresih na brzicah reorganizacij so ŠS 1. junija 1985 pristali pod popolnim upravljanjem UK ZSMS, ki je leta 1990 vso svojo dejavnost formalno prepustila ŠOUL.

 

Sledila je tranzicijska privatizacija, pri kateri je v polju študentskih servisov zaradi pravnih vrzeli prišlo do inflacije posrednikov del, nekaterih popolnoma tržnih, drugih tedaj še delujočih iz pristana svojih matičnih študentskih organizacij. Leta 1990 smo tako v Sloveniji imeli 50 koncesionarjev za posredovanje študentskega dela s približno 100 poslovalnicami oziroma podružnicami po Sloveniji2. Velja omeniti, da je to tedaj še imelo svoj smisel, saj je bilo pred pojavom svetovnega spleta še nujno vzdrževati fizične franšize širom Slovenije.

 

Ključna sprememba se nato zgodi leta 2005, ko ŠOUL sklene združiti svoj Modri študentski servis (MŠS) z zasebnim E-študentskim servisom (e-ŠS), ki je prvi vzpostavil sistem posredovanja študentskega dela preko spleta. Tednik Mladina tedaj poroča: »Zakaj so podprli združitev z zasebnim servisom, nam na ŠOUL niso znali ali pa niso želeli obrazložiti. Medtem so se že pojavili očitki na račun ŠOUL, češ da ta ni ravnal v duhu dobrega gospodarja, ker naj bi bil Modri študentski servis Ljubljana v novi zakonski zvezi na slabšem od zasebnega servisa. Ne le zato, ker naj bi prvi v zakon prinesel ves svoj kapital, drugi pa know-how, ampak predvsem zaradi načina imenovanja vodstva novega servisa. Direktorja bo sicer resda imenoval Modri študentski servis Ljubljana. A večina nadzornega sveta (trije od petih članov), ki odloča tudi o imenovanju direktorja, bo v rokah e-Študentskega servisa.«

 

Privatizacija zadnjega javnega ŠS

 

Zadnji stavek se dovrši tri leta kasneje (2008), ko poslanci ŠZ ŠOUL izglasujejo prodajo MSŠ e-ŠS za pičlih 334.000 evrov. »Kljub številnim uspešno izvedenim ukrepom za racionalizacijo smo v zadnjem času ugotavljali, da MŠS s trenutnim tržnim deležem in obsegom poslovanja ne more zagotavljati primernega kapitalskega donosa ŠOU v Ljubljani kot lastniku,« je razloge za prodajo medijem tedaj pojasnil direktor MŠS Matej Intihar.

 

Obveščeni viri iz tistega časa trdijo, da so v vmesnem obdobju (2005-08) t. i. stalne napotnice , torej takšne, preko katerih so delali prekarni delavci v stabilnem delovnem razmerju in so bile kot takšne vir rednega donosa za združena ŠS, prenesli iz MŠS na e-ŠS servis ter v prvem tako prikazovali izgubo – ga izčrpavali.

 

Navedbe virov je moč dokazovati le posredno s pomočjo kopij stalnih napotnic iz tistega obdobja. MŠS je namreč na njih imel naveden poslovni račun, na katerega se je nakazovalo sredstva. Ta podatek pa umanjka na napotnicah iz vmesnega obdobja, na katerih sta sicer natisnjena logotipa obeh servisov. Številka poslovnega računa je navedena šele na računu, ki ga delodajalec prejme od združenega servisa, ko mu napotnico za opravljeno delo že vrne. Na e-ŠS mešetarjenje s finančnimi tokovi zanikajo. Vodja marketinga Saša Praček nam je kot dokaz predložila reklamni letak: »Iz priloženega reklamnega dopisa je razvidno, da sta oba servisa bila zastopana enakovredno z logotipi, poslovalnicami, ... V  fazi združevanja so se napotnice izdajale na obeh servisih in je težko govorit o tem, da bi kdo koga izčrpaval.«

 

 »Glede na to, da so se in se še na področju študentskega dela dogajajo stalne spremembe zakonodaje, je v zadnjih desetih letih precej študentskih servisov zašlo v težave pri poslovanju, zato so bile združitve racionalne poteze, ki so ohranile zaposlitve,  študentom in dijakom ter njihovim delodajalcem pa je bilo še naprej omogočeno nemoteno delo,« razloge identificira Praček. Slednje je morda res bil interes tedaj drobnega e-ŠS, nikakor pa ne MŠS, ki je imel na trgu posredovanja študentskega dela v osrednji Sloveniji, večinski tržni delež, e-ŠS pa le testiran know-how. Študentski funkcionarji so se na ta način odrekli tako sredstvom za akumulacijo kapitala, kot vzvodom dejanskega pritiska na delodajalce na edinem dejanskem trgu posredovanja fleksibilne delovne sile.

 

Tako je leta 2008, po treh-letih javno zasebnega partnerstva, štacuno zaprl še poslednji študentski servis, do takrat vsaj posredno pod nadzorom in v lasti študentstva. Kaj sledi, lahko vidimo na primeru Študentskega servisa Maribor, ki je šel rakovo pot že v devetdesetih. Štajerski monopolist z ekonomijo obsega izrinja manjše igralce, presežke iz dejavnosti posredovanja prekarnega dela pa investira kot tipično podjetje in se tako diverzificira, med ostalim, v dejavnosti turizma, avtošol, izgradnje zasebnih študentskih domov, spekulacij z nepremičninami in celo izjemno donosno dejavnost črpanja vode.

 

Depolitizirana organizacija študentskega stanu

 

Kljub temu, da so se študentski funkcionarji odrekli vzvodom reguliranja trga študentskega dela, se še vedno radi pohvalijo, da zastopajo študentske interese. Navzven se oglašujejo celo kot študentski sindikat – uradni naziv ŠOS v angleščini se glasi »Slovenian Student Union«. Struktura dejanskega stanja je žal odmaknjena od teh praznih parol.

 

Doslej niso izkazali interesa urediti in regulirati tega področja, ustanovili so inšpekcijo za študentske bone, pozabili na to za študentsko delo. Zadevo so prepustili samoregulaciji trga, torej študentskim servisom, ki so skrbeli za povsem neobvezujoče beleženje izkušenj in zalaganje denarja študentom, seveda le v primeru zanesljivih plačnikov. Slednje so ob nastopu gospodarske krize kmalu opustili, breme plačilne nediscipline v gospodarstvu pa prevalili na prekarno zaposleno študentstvo.

 

Gospodarstvo je najemanje delovne sile v prvih letih krize 2008–09 še globlje premaknilo v prekarno delo. Ironično so se zato študentski servisi in organizacije kopali v denarju. ŠOUL tedaj ni premogel uvida, kaj šele analize, čemu gre pripisati ta povečan finančni tok. Sledila je korupcija (razvpita svetovalna pogodba za nakup kopališča Laguna – domnevno prvi poskus ustanovitve kampusa) in velikopotezni projekti. Tedaj se je ustanovila stalna dejavnost ŠOUVizija, ki je le neuspešno skušala podvajati dejavnost (preveč?) avtonomnega zasebnega zavoda Radio Študent. Obudil se je tudi teoretski časopis Tribuna, po spletni strani črne naslednice katere brskate sedaj. Tribuna je v kasnejših letih, kot ostali javni servisi znotraj družine ŠOU, sprva podlegala manjšanju sredstev, nato pa še političnemu prevzemu, za katerega je odgovorna liberalna skupina Modro za študente. Za odgovorno urednico je bila od zgoraj imenovana kandidatka, ki ni predlagala ne smiselnega programskega načrta niti ni izkazala primernih znanj za vodenje časopisa, ob tem pa kasirala še enoglasno nezaupnico Tribuninih sodelavcev.

 

Vznik industrije prostega časa preko javno-zasebnih partnerstev

 

Varčevanje zaradi predimenzioniranosti in dejanskega upada denarja iz študentskega dela je seveda sledilo takoj v naslednjem mandatu 2010–2012. Prve na udaru so bile neprofitne in socialno naravnane dejavnosti – poleg omenjene Tribune še javna servisa Radio Študent in Študentska svetovalnica, ki je študentom ponujala brezplačno pravno pomoč.

 

Promovirati se je začel model javno-zasebnih partnerstev, pri čemer je kot teoretska podlaga služil model ŠOUHostla, ki svojo dejavnost (po začetni investiciji študentskega denarja v izgradnjo infrastrukture – hostla Celica) trži na trgu, si tako sam pridobiva lastna sredstva in ne predstavlja proračunskega odliva za ŠOUL. Za ŠOUVizijo je tedanji predsednik Marko Hozjan izjavil, da znotraj ŠOUL dopušča celo ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo. Do te nevarne neo-liberalizacije javnega na srečo (še) ni prišlo v tako radikalni obliki, saj bi to predstavljalo premik od upravnega modela zavodov (ti morajo svoje presežke reinvestirati v svojo dejavnost) k modelu profitno-naravnane d.o.o. (ta lahko presežke izplačuje svojim družbenikom). V malce omiljeni retoriki se ta trend nadaljuje z direktorjem Klasincem, ki je iz gospodarstva v javni sektor prinesel tudi menedžerske prijeme. Nastopil je z mantrami glede plemenitenja kapitala, češ da se bo študentsko organiziranje tako ohranilo tudi v času, ko bodo sredstva iz koncesije povsem upadla. V organizacijo je prinesel izdelan načrt, kako jo finančno racionalizirati z namenom, da pridobi sredstva za svoje projekte – študentski kampus in mrežo študentskih menz. Kljub obljubam, da bo skušal upoštevati tudi alternativne modele upravljanja teh projektov in sinergije z fakultetami Univerze v Ljubljani se je odločil za že viden model zasebnih zavodov ŠOUL. Preko njih se postavljeno infrastrukturo oddaja podizvajalcem, ŠOUL pa nima neposrednega vpliva na kvaliteto in ceno njihove ponudbe. Biznis po starem.

 

K temu so vezane tudi zdajšnje generacije študentskih funkcionarjev, ki ne želijo ali ne znajo razumeti, da se od njih upravičeno zahteva, naj se držijo standardov po meri države – torej naj ŠOUL opravlja funkcijo redistribucije sredstev delovnega ljudstva k zagotavljanju javnih servisov, ki jih tržni sistem zaradi prenizke profitne mere nima interesa zagotavljati, in pravno ter politično zastopanje svojih deležnikov – preko študentskih napotnic prekariziranega študentstva.

 

Preučili smo gordijski vozel, a namen je – ga presekati!

 

Postavimo kratkovidne pozive po ukinitvi ŠOUL na stran. Z ukinitvijo ukinemo zastopstvo mladine, ki je iz ZSMS že bila segmentirana v študentski stan. Ukinemo vzpostavljene javne servise, ukinemo demokratični vzvod nad trgom študentskega dela. Alternative ne obetajo veliko, Mladinski svet Slovenije že obvladujejo podmladki političnih strank.

 

Teh v ŠOUL ni, kar je posledica boja za izločanje teh podmladkov, ki je precej nedokumentirano potekal tekom devetdesetih. Samostojna akademska skupina – SAS, kot se je imenovala zadnja in najbolj vztrajna takšnih instanc, od leta 2012 ni prestopila praga ŠZ. ŠOUL odtlej obvladujejo skupine brez večjih zunanjih virov financiranja in z razmeroma šibkejšimi bazami v študentskih društvih na ravni posameznih fakultet. Tragično so iz tega sicer emancipatornega procesa študentske stranke (skupine?) izšle kot socialna omrežja brez oprijemljive ideološke podlage. Dokaz temu bodi že obisk seje študentskega zbora, kjer poslanci stališče, da RŠ ne vrti popularne glasbe ali da se Tribuna ukvarja (z nerazumljivo) produkcijo teorije, argumentirajo, češ da so povprašali med študenti (prijatelji). Pojem javnega servisa jim je tujka, kot pojem političnega subjekta. Če se že vse trži, jim ni jasno, zakaj se ne bi mogla tržiti Tribuna in jim v proračunu pustiti več študentskega denarja, s katerim nameravajo subvencionirati svoje tržne dejavnosti.

 

Vztrajam torej pri postulatu, da so zabave (obštudijska dejavnost) materialna baza vsakega študentskega organiziranja in političnega uspeha znotraj demokratičnega ustroja ŠOUL – torej biti izvoljen v Študentski zbor in nadzorovati predsedstvo ŠOUL ter imenovati direktorja. To polje trenutno obvladujejo liberalne in neoliberalne sile, ki so ga depolitizirale v princip: »Smo le prijatelji, ki se zabavamo.« Temu primerno so pripravljeni tudi spektakli ob sprejemu brucev in množična mobilizacija kapacitet študentskih skupin vsak drug začetek šolskega leta, ko potekajo volitve za dveletni mandat. »Odločam se med brucovanjem v Cirkusu ali Companerosu,« je okrnjenost svoje politične izbire nekoč za RŠ opisal starejši študent.

 

Pri tem študentski stan dojemam kot subjekt v procesu socialne konstrukcije. Naloga resnično progresivne sile znotraj ŠOUL je torej najti način, kako na taktični ravni prevzeti politično moč s populizmom obštudijskih dejavnosti in hkrati z njimi študentom servirati interpelativno vsebino – ideologijo. Pri tem pa na ravni strategije ne pozabiti, da se skuša tako doseči sindikalno zastopstvo enega fragmenta trga prekarne delovne sile ter se prikopati do pozicije politične legitimnosti in znatnih finančnih sredstev za eksperimentiranje z alternativnimi ekonomskimi modeli.

Moška dominacija v levičarskih druščinah

dr. Primož Krašovec

 

28/05/2015 15:01:37

 

Kar sledi, je poskus detektirati točke možne intervencije v levičarske diskurze in prakse, povezane z moško dominacijo, seksizmom in šovinizmom, in ne (vsaj ne namenoma) že ta intervencija sama. A ta skromnost je (kot vsaka?) lažna, saj vsebuje aroganco vnaprejšnje zavrnitve kritik moške dominacije in z njo povezanih reči s pozicije sočutja ali v imenu liberalne enakosti (možnosti, priložnosti, zastopanosti, slišanosti). Takšne kritike moške dominacije na levici pokažejo, kaj je narobe (segregacija pri opravilih znotraj levičarskih druščin, premajhna javna vidnost in slišnost žensk), in predlagajo/zahtevajo alternative (kvote v javnem nastopanju, enakomerna/enakopravna delitev dela), medtem ko bom sam poskušal pokazati, kako je narobe, kakšna razmerja moči in kakšne mehanizme psihološke racionalizacije in tajitve moška dominacija v levičarskih druščinah producira in reproducira, ob nujnih omejitvah takšne skice, ki izhaja le iz nekajletnega opazovanja z (aktivno) udeležbo – iz povedanega se nikakor ne izvzemam – ter zbiranja anekdotičnih vinjet, ne iz sistematične socio­psihološke raziskave. Ta, druga razsežnost skromnosti ni lažna – skica, ki sledi, je resnično skica, skupek intuicij, ki izhajajo iz nekaj precej lokaliziranih in morda neposploševabilnih primerov.

 

Prvi primer: eksternalizacija sovražnika

 

Težnja po eksternalizaciji sovražnika je v levičarskih druščinah širša od samega problema patriarhata ali moške dominacije – prisotna je tudi (ali še posebej) v obravnavi neoliberalizma kot nečesa, kar na družbeni distanci počnejo (politične ali finančne) elite, včasih pa je ta distanca, distanca, ki loči nedolžno in dobro ljudstvo od skorumpiranih elit, poudarjena tudi geografsko (neoliberalizem prihaja iz Berlina in/ali Bruslja). Primer moške dominacije je podoben, a vseeno poseben. V primeru neoliberalizma takšen pogled sicer nujno spregleda mikrodružbene razsežnosti neoliberalizma, tj. spremembe v odnosih na delovnem mestu ali v vsakdanjem življenju in spremembe v prevladujočih oblikah subjektivnosti, a je hkrati upravičen v meri, v kateri neoliberalizem hkrati pomeni koncentracijo kapitala in ekonomske moči ter dedemokratizacijo političnih institucij.

 

V primeru moške dominacije, ki se konstituira ravno skozi mikroosebne odnose (v družini, partnerskih razmerjih, na delovnih mestih in v drugih mikrodružbenih situacijah), pa pozunanjenje sovražnika deluje kot množična tajitev. Kritika seksizma v šolah, medijih in državni politiki je seveda pomembna – a se simptomatično ustavi pred levičarskimi druščinami samimi, kot da se v njih ne bi reproducirali identični vzorci, kot da bi bile levičarske druščine že s tem, ko se deklarirajo za progresivne in egalitarne, imune na seksizem. Oziroma obratno – deklarirana odprtost in egalitarnost (ter občasna abstraktna javna izjava o mestu žensk v razrednem boju ali boju za spolno enakopravnost) služi kot alibi za izogibanje mučni samorefleksiji o reprodukciji spolnih stereotipov in spolne segregacije znotraj levice, kot da bi bil seksizem problem vsebine diskurza in s tem seksistične le institucije in posamezniki, ki se za takšne deklarirajo (cerkev, desnica).

 

Eksternalizacija sovražnika na ravni vsebine diskurza je hkrati udobna in učinkovita – obstaja jasno definiran in zlahka preverljiv sovražnik, v katerega lahko projiciramo svoj pravičniški bes in hkrati lahko verjamemo, da smo sami nedolžni. Obsojamo Pukšiča ali Štuheca, da ne bi razmišljali o tem, zakaj so tovarišice v naših druščinah vedno tajnice in zakaj so medijski obrazi vedno tovariši; in produciramo denunciacije abstraktnega, strukturnega Patriarhata, kot da bi bil ta nam zunanji zli duh in ne celota naših mikrodružbenih praks. Za razliko od kapitala patriarhat ni neosebna, abstraktna, sistemska prisila, temveč ravno morda najbolj osebna od vseh oblik družbene dominacije. In ravno zato, ker smo vanj povsem intimno vpleteni, ga je najtežje odkrito problematizirati – gre za nekaj, kar nam ne zavdajajo elite ali družbene abstrakcije, temveč za nekaj, kar počnemo sami sebi.

 

Drugi primer: seksizem kot derivat kapitalizma

 

Teza o seksizmu oziroma moški dominaciji kot sekundarnem, izvedenem problemu domnevno primarnejše kritike kapitalizma je razširjena predvsem v marksističnih levičarskih druščinah. Več ali manj izhaja iz dvojne napake, ki ni del izvirne Marxove teorije same, temveč iz kasnejšega razvoja marksizma v zaključen in enoten svetovni nazor, kjer je teorija instrumentalizirana v namene politične propagande.

 

Poleg številnih drugih redukcij, ki jih vsebuje marksizem kot svetovni nazor, je za reduktivno obravnavo seksizma odločilna predvsem redukcija kompleksnosti kapitalistih družb (ter razmerij družbene dominacije, ki jih vsebujejo) na nekaj enostavnih propozicij o kapitalističnih produkcijskih razmerjih. V tem skrčenem in omejenem pogledu na svet so vse neekonomske oblike družbene dominacije lahko le derivati primarne, osnovne, razredne dominacije. Spolna, rasna in druge neekonomske (ali vsaj ne neposredno ekonomske) oblike družbene dominacije so tako lahko le, v najboljšem primeru, notranje delitve delavskega razreda, ki jih moramo, če naj bo pohod v svetlo socialistično bodočnost uspešen, preseči oziroma, v najslabšem primeru, navidezne družbene delitve in konflikti, liberalna ideološka zarota, ki onemogoča delavsko enotnost.

 

Druga razsežnost te dvojne napake, ki izvira iz prve, tj. redukcije kapitalistične družbe na njeno ekonomsko 'bazo', je pojmovanje boja za spolno in druge osvoboditve kot podrejenega momenta splošnega družbenega boja – le da ta boj ni zares splošen, temveč poseben, le ekonomski, tj. ne boj za splošno družbeno emancipacijo, v katerem bi si boji proti različnim oblikah družbene dominacije in segregacije stali z ramo ob rami, temveč boj za ekonomsko osvoboditev univerzalnega revolucionarnega subjekta, proletariata, ki naj bi, v najboljšem primeru, pomenil tudi (več ali manj) avtomatično osvoboditev vseh ostalih podrejenih družbenih skupin, v najslabšem pa bi skupaj s prevlado socializma in zatonom liberalizma izginila tudi liberalna ideološka slepila (kot so individualizem in identitetne politike).

 

Praznosti te perspektive ni težko videti – če je seksizem le derivat kapitalističnih produkcijskih razmerij, potem se tudi vprašanja, ali bodo tudi v samoupravnih socialističnih podjetjih vse ženske tajnice in vse tajnice ženske, sploh ne da postaviti. Takšno polemično karikiranje je krivično do množice nevulgarnih marksistov in marksistk, a težko je spregledati dejstvo, da se nekaj podobnega skiciranemu pogledu uveljavlja kot common sense levičarskih druščin, ki se sklicujejo na Marxa. Tudi če ne v tako grobi obliki, pa vsaj v (simptomatični) obsesivni težnji, da se vsako omenjanje ženskega vprašanja poveže s širšim bojem in vprašanjem kapitalističnih produkcijskih razmerij, kar sicer ni problematično samo po sebi, a postane problematično v trenutku, ko na konkretni mikrodružbeni ravni deluje kot še en alibi za neukvarjanje s seksizmom v lastnih vrstah (ker levičarske druščine niso kapitalistična podjetja naj – če pristanemo na tezo o seksizmu kot derivatu kapitalističnih produkcijskih razmerij – po definiciji ne bi imele težav s seksizmom), ali v primerih ravno tako reduktivnih kritik liberalnega feminizma, kjer je liberalni feminizem reduciran na svoje neukvarjanje z ekonomsko razsežnostjo seksizma. Iz te formule sledi, da je vsak feminizem, ki ne reducira seksizma na ekonomijo, nujno dekadenten, (malo)meščanski, liberalni, s čimer nam ostane le lažna, izsiljena izbira med ekonomskim determinizmom na eni ter diskurzivnim ali pravnim determinizmom na drugi strani.

 

Dvojna napaka in dvojni alibi: če se bomo preveč ukvarjali s feminizmom, bomo, v najboljšem primeru, pozabili na razredni boj (ničesar brez razrednega boja!) oziroma, v najslabšem primeru, postali liberalci. To marksističnim levičarskim druščinam ne preprečuje prevzemanja liberalnih tez in stališč o ženskem vprašanju (enake možnosti, enake pravice, kvote) – oziroma je to neizogibno, saj si lahko, če o ženskem vprašanju ne moremo povedati ničesar drugega, kot da je derivat razrednega, v konkretnih političnih situacijah le izposojamo od liberalizma – a jim uspešno preprečuje načenjanje neprijetnega vprašanja samoseksizma. Samozaslepitev, psihološka racionalizacija in množična tajitev se dokončajo in združijo v točki, ko se hkrati aktivno udeležujemo razrednega boja in zavzemamo za enake pravice – kaj sploh še ostane spolnemu šovinizmu …

 

Tretji primer: tolpovska struktura

levičarskih druščin

 

... razen tišine tovarišic ob resnih razpravah, njihove redukcije na ornamente na zabavah, tesnobe pred javnim nastopanjem, razporejanje na administrativne in računovodske funkcije, pokroviteljskega spodbujanj in umeščanja v ženske kvote, animacije otrok na levičarskih piknikih in deljenja propagandnih brošur na zborovanjih?

 

Ravno zato, ker seksizem ni derivat razrednega boja, nekapitalistične tolpe nanj nikakor niso imune, ne glede na vsebino svojih javnih izjav ali deklariranih političnih prizadevanj. Ravno nasprotno – v levičarskih tolpah se, če ti mikrodružbeni odnosi niso reflektirani, reproducirajo vsi seksistični vzorci obnašanja, razmišljanja in delovanja, drugače značilni za mladostniške druščine, podjetja ali družinske tolpe.

 

Družbeno obliko tolpe sicer lahko, na najbolj abstraktni ravni, povežemo z imperativom (politične, ekonomske, socialne) konkurence, a to hkrati ne pomeni, da mikrodružbeni odnosi, značilni za tolpe, emanirajo iz abstraktne družbene strukture, temveč se vzpostavljajo in reproducirajo notranje in avtonomno. Ko levičarska druščina postane nadomestek za družino, se v njej vzpostavijo vse družinske (socialne in psihološke) patologije: avtoritarnost, psihološka odvisnost od skupnosti in tesnoba pred zunanjim svetom, kolektivizem in sumničavost do individualnosti, instrumentalizacija in podrejanje šibkejših članov in članic skupnosti itn. Splošni družbeni patriarhalni mehanizmi v tem konkretnem primeru nastopajo kot le eden izmed dejavnikov (formalnega ali neformalnega) podrejanja – tiste, ki so se že v procesu šolanja in družinske vzgoje naučile skrbi in skrbnosti, kdaj biti tiho, komu in kako prepustiti besedo, vezati občutek družbene uveljavljenosti in sprejetosti na uspešno partnerstvo ipd., so avtomatično segregirane na temu ustrezne pozicije znotraj tolpe, ta razmerja moči pa se še dodatno utrjujejo in razširjeno reproducirajo skozi lažno ironične seksistične šale in pripombe, kult virilnosti, borbenosti in odločnosti ter razlike tako v teoretski 'podkovanosti' kot v akcijski pripravljenosti in zaslugah.

 

Sicer sofisticirani in diskretni, a zato nič manj vztrajni in učinkoviti mehanizmi spolne segregacije že od družinske vzgoje v otroštvu in nato skozi proces izobraževanja producirajo ne toliko razlike v intelektualni razvitosti kot v načinih izražanja in samozavesti – deklice se redkeje oglašajo in večkrat dvomijo vase, medtem ko dečki odločneje branijo svoja stališča, tudi če gre za popolne neumnosti. Ta razlika se še okrepi v teoretskem delu levičarskih druščin, kjer so tovarišice večinoma neme priče in ne aktivne udeleženke velikih teoretskih razprav, če že ne vnaprej (samo)cenzurirane. Razlika postane še posebej očitna, če upoštevamo, da niso vsi moški v levičarskih druščinah navdušenci nad teorijo in da se, po drugi strani, veliko žensk – čeprav manj javno izpostavljeno – ukvarja s teorijo. Vsaj po mojih izkušnjah večina žensk k teoretskim dejavnostim pristopa plaho in previdno oziroma, tudi če jih teorija ne zanima, do nje niso dismisivne, medtem ko nasprotno, moški del teoretskega dela levičarskih druščin nima težav z epohalnimi abstraktnimi deklaracijami resnice sploh vsega ter neteoretski tovariši ravno tako nimajo težav z antiintelektualnim filistrstvom, kultom neposredovanja in nereflektirane akcije ter sumničavostjo do 'filozofov', ki so, po standardnih tolpovskih hierarhijah, ne glede na spol, pač pa zaradi pasivnosti, blebetavosti in pomanjkanja akcijskega potenciala, nekako blizu ženskam in ženskosti.

 

Čeprav se mačizem levičarskih tolp velikokrat manifestno izraža v delitvi teorija – praksa (omahljivci in nergači teoretizirajo, medtem ko gredo pravi desci v akcijo, v boj!), gre prej za notranjo hierarhično delitev znotraj obeh dejavnosti, ki ne ustreza, ali vsaj ne povsem, toliko dejanski spolni delitvi (nekaj žensk je tudi v srčiki razrednega boja, medtem ko nemalo moških rado vsaj občasno poteoretizira), za delitev na pravo, čvrsto moško teorijo (spoznavanje objektivnih dejstev politične ekonomije ter delanje načrtov za prevzem državne oblasti) ter šibko, feminilno teorijo (filozofiranje) po eni ter med odločno, avtoritarno, moško prakso in šibkostjo, omahljivostjo, pasivnostjo na drugi strani.Ne le, da levica ni imuna na seksizem in spolni šovinizem, kombinacija seksističnih stereotipov in načinov delovanja je osnovni kriterij mikrodružbene selekcije, segregacije in simbolnega izključevanja v levičarskih tolpah – v topli domačnosti levičarskega male bondinga ravno ni prostora za histeričarke in infantilneže oziroma je njihov prostor na dnu ali ob robu, tako kot v vsaki pravi patriarhalni družinski skupnosti. Kri je v tem primeru redkejša od mačističnega tovarišijstva.

Kritika Krašovca

Asja Hrvatin

 

28/05/2015 15:01:37

 

V članku Moška dominacija v levičarskih druščinah Primož Krašovec poskuša skicirati diskurze in prakse, preko katerih se reproducira in ohranja seksizem v levičarskih kolektivih. Razmislek, ki nam ga ponuja, naj bi na eni strani razgrnil mit o tem, da so progresivna, aktivistična okolja imuna na seksizem, na drugi strani pa pokazal možne točke intervencije v patriarhalne diskurze in seksistične prakse, ki jih identificira. Vendar taisti razmislek (ki je vsebinsko sicer precej na mestu) diskreditira samega sebe v trenutku, ko se v vlogo znanilca moške dominacije postavi oseba (moški) na poziciji moči, ki je del (mehanizmov) dominacije, ki jih naznanja. Ker sem tudi sama del t. i. ‘levičarskih druščin’ (sicer ne marksističnih, s katerimi se avtor prvenstveno ukvarja, pa vseeno), menim, da je kritika avtorjeve pozicije legitimna. Kritika, ki jo pišem tu, ne bo kritika vsebine omenjenega članka, temveč bo poskušala pokazati, kako problematičnost pozicije avtorja, ki piše članek, nasprotuje vsebini in s tem razvrednoti njen pomen.

 

Četudi v začetku avtor omeni, da se iz povedanega ne izvzema (in torej na tistem mestu sprejme svojo aktivno vlogo v strukturi dominacije), to deluje bolj kot obrobna omemba – nikjer v nadaljevanju besedila ne zasledimo, da bi avtor kakorkoli premišljal svojo pozicijo moči. Takšno naznanilo rahlo spominja na liberalno-levičarske poskuse avtoric, ki poskušajo problematičnost moške dominacije v jezikoslovju rešiti tako, da na začetku besedila dodajo zvezdico (* drobni tisk, ki že s svojo velikostjo nakaže na pomembnost v strukturi besedila) in zapišejo, da se moške slovnične oblike nanašajo tudi na ženski spol. To že vemo, zvezdica (*) pa nam da vedeti zgolj to, da se tega zaveda tudi avtorica sama – a razmerja moči ostanejo nedotaknjena, so kvečjemu še bolj razvidna in boleče štrlijo ven. Podobno deluje tudi pripoznanje avtorja, ko zatrdi, da se ne izvzema iz mehanizmov dominacije, s čimer zgolj izreče nekaj, kar je povsem jasno, z izjavo pa ne spremeni ničesar. Dejanje pisanja o dominaciji na levici implicira določen pogum (kritika levice z leve je namreč ne glede na področje kritike praviloma videna kot kontraproduktivna, kot sektaška, fragmentarna) dreganja nekam, kamor se ne sme, o čemer se ne govori. A če upoštevamo avtorjevo privilegirano (dominantno) pozicijo, potem se postavi vprašanje, koliko je ta kritika res pogumna? V primeru, da bi tovrstno kritiko zapisala ena izmed tovarišic, o katerih govori avtor, bi slednja morala zbrati veliko več poguma, drznosti in prepričanosti vase, da bi lahko takšno besedilo kje objavila. Prav tako ne bi mogla računati na podporo – niti javnosti niti matičnih kolektivov (razen morda tihe podpore ostalih tovarišic) – in požreti bi morala številne poskuse diskreditacije, razvrednotenja in seksizma, s katerimi se avtorju ne bo treba soočati. Tako kritika, ki sprva deluje ostro in pogumno, izgubi ostrino in drznost, če pomislimo, da izhaja iz privilegirane in udobne pozicije.

 

Naznanjanje moške dominacije v progresivnih kolektivih z dominantne pozicije (moškega) je iz feministične perspektive problematično na več ravneh. Najprej, ker avtor s tem odvzame glas tovarišicam. Glasovi žensk, ki so del političnega organiziranja so že tako ali tako sistematično oslabljeni (med drugim tudi zaradi vidikov, ki jih v omenjenem članku razdela avtor) in kontraproduktivno je, če moški kolegi namesto krepitve obstoječih glasov zasedejo javni prostor s pripovedmi o izkušnjah, ki niso njihove. Povsod ste, povsod se vas sliši in res ne rabimo, da govorite namesto nas še o feminizmu! Tovarišice so v omenjenem članku diskurzivno objektivizirane, so predmet avtorjevega članka, nimajo pa svojega glasu, svojega mnenja, ne morejo vplivati na to, kako bodo predstavljene njihove izkušnje (kajti avtor se osredotoča na vplive moške dominacije na ženske!), na ta način pa jim je odvzeta pravica biti subjekt. Subjekt kot pozicija nekoga, ki govori o svojem položaju in ga analizira skozi svoje izkušnje – avtor pa tovarišicam prav to odreče, ko se sam postavi v vlogo subjekta, ki govori o njihovem zatiranju. Feministična perspektiva je izšla ravno iz razumevanja, da so bile ženske dovolj dolgo izključene iz javnega prostora, brez možnosti odločanja o sebi – bile so objekt, o katerem so govorili drugi in s komer so upravljali drugi – in da obstaja potreba po tem, da postanejo subjekt, da si ponovno prilastijo nadzor nad lastnim življenjem, s tem pa tudi nad pripovedmi o sebi. Zanikati ženskam pozicijo subjekta (četudi dobronamerno) pokaže na nepoznavanje feministične perspektive in dela ženskam medvedjo uslugo. Dovolj je bilo dobronamernih tovarišev!

 

To pa ne pomeni, da o moški dominaciji v levičarskih druščinah lahko govorijo izključno ženske. Že pred nastankom tega zapisa so potekale med piskami in pisci drugih člankov, ki še slede, in ostalimi sodelavkami, ki soustvarjamo dotično spletno izdajo Tribune, debate o tem, kaj sploh še preostane moškim, kako naj se izognejo svoji dominantni poziciji in vseeno govorijo o stvareh, ki jih prepoznavajo kot problematične. Problem patriarhalnih razmerij in seksizma je ravno v tem, da deluje na vse spole, ki so vpeti vanje. S pozicije nekoga, ki se opredeljuje kot moški, je tako povsem legitimno analizirati produkcijo moškosti (npr. poustvarjanje hegemonske moškosti) znotraj progresivnih kolektivov. Tega se dotakne tudi avtor sam v zaključku besedila, ko nakaže na hierarhično vrednotenje med ‘pravimi desci, ki gredo v boj’ in ostalimi, ki teoretizirajo – in zanimivo je, da ravno na tej točki, kjer ne govori o moški dominaciji nad ženskami, temveč nad moškimi, najbolj izhaja iz premise osebnega kot političnega, s tem pa je tudi najbližje feministični perspektivi kot taki.

 

Avtorjeva nereflektirana pozicija se, drugič, odraža tudi v opisovanju položaja tovarišic, o katerih med branjem dobimo občutek, da so zatirane, razvrednotene, spregledane (itn.) – o njih članek govori z več kot le pridihom viktimizacije. So žrtve socializacije, žrtve seksističnih kolegov, žrtve patriarhalnega reda. Kljub temu da se popolnoma strinjam s tem, da je pozicija žensk v progresivnih kolektivih podrejena in da k temu botruje patriarhalni red, v katerega smo vpete od rojstva (ali še pred njim) dalje, se ne morem strinjati z načinom opisovanja, ki se ga poslužuje avtor. Čeprav smo deležne seksizma in različnih oblik dominacije, nismo žrtve! Smo močne, pogumne, vztrajne in vzdržljive, saj se moramo vsakodnevno boriti za dostop do javnega prostora, za slišnost in vidnost in se soočati z (bolj ali manj eksplicitnimi) diskreditacijami, ki se usmerijo v naša telesa takoj, ko spregovorimo. Političen boj pa ni omejen zgolj na javne prostore, v katerih poskušamo organizirati različne kampanje, temveč se nadaljuje tudi znotraj kolektivov in prostorov, katerih del smo, kjer se družimo in preživljamo prosti čas. Z leti smo razvile konkretne strategije preživetja, s katerimi se zoperstavljamo seksizmom in si uspemo izboriti prostor znotraj ‘druščine’. A tega nikjer v besedilu ne zasledimo, beremo lahko le naštevanje različnih manifestacij seksizma. Seveda je razumljivo, da avtor strategij preživetja in zoperstavljanja ne pozna, saj se mu jih ni bilo in se mu jih še vedno ni treba posluževati zaradi privilegirane pozicije, ki jo ima. S tem ne želim reči, da ima avtor tovarišice za žrtve, pokazati želim le, kako lahko dominantna družbena pozicija, ki jo ima, vpliva na razumevanje (v tem primeru moške) dominacije.

 

Nazadnje, vpliv dominantne pozicije na razumevanje situacije pokaže na, po mojem mnenju ključno, razliko med deklarativnim feminizmom (ki ga je mnogo in je vsepovsod) in feminizmom-prakso (ki ga je malo) – razliko, ki je v skladu z vsebino avtorjevega članka. Že avtor sam premišljuje o tem, kako so ‘levičarske druščine’ sposobne artikulirati zahteve za pravice žensk (te zahteve variirajo od bolj liberalnih do radikalnejših), a v praksi znotraj lastnih kolektivov reproducirajo taiste vzorce, proti katerim se deklarativno borijo. S tem se povsem strinjam, a moram poudariti, da avtor sam ponovi isto napako: uspe nasloviti (naznaniti) seksizem in moško dominacijo v omenjenih okoljih, a to naredi s pozicije, ki reproducira dominacijo: ženske so objekt, ne subjekt članka, so v njem viktimizirane, njihovi uvidi pa zanemarjeni1. Na vsebinski ravni bo omenjeni članek gotovo naletel na veliko polemik, debato (vsaj v krogih, ki jih naslavlja, če že ne širše) in odzive, a bo obenem utrdil povsem zgrešeno prepričanje, da potrebujemo ženske moškega, da bo o nečem spregovoril namesto nas. Ravno iz tega razloga sama menim, da je članek kot tak in s pozicije, s katere je bil napisan, sporen, nelegitimen in bi ne smel biti objavljen.

 

    1.Tudi, če se je avtor pred pisanjem članka o vsebini posvetoval s tovarišicami, to ne spremeni dejstva, da jim je s člankom odrekel pozicijo subjekta, da so torej objekt, o katerem piše.↩

The ŠOU is over!

Obstoj hierarhičnih političnih organizacij (kot je ŠOU) služi razostritvi pozicije konflikta, saj nam govori o tem, da je edino politično organiziranje, ki je vredno upoštevanja, ki je zares politično, le tisto, ki se utelesi v in artikulira skozi formalne hierarhične strukture (v tem primeru skozi študentske stranke). Vse, kar poteka mimo tega, vsak socialni konflikt, ki temelji na ne-hierarhičnosti, razpršenosti, samoorganizaciji, je viden kot pred-političen, kot nekaj, kar se mora šele izraziti v politično razumljivem jeziku in vključiti v obstoječe strukture. Tistemu, kar se izmuzne žrelom hierarhičnih struktur, slednje skušajo (nasilno) odvzeti pomen in na vsak način potisniti na obrobje, izven vidnega polja, v območje hrupa. Ko so na Fakulteti za socialno delo (FSD) seksistični plakati oglaševali prihajajočo ŠOUvinistično žurko in sta se dve študentki odločili, da na to opozorita vodstvo fakultete z odprtim pismom, jima je dekanica odvrnila, naj se obrneta na študentske predstavnice, ki so tam za reševanje tovrstnih problemov. Študentki sta nato morali vzdržati dve ŠOU srečanji, preden so se predstavnice uspele zediniti najprej, da gre sploh za relevantno vprašanje, potem pa še okrog tega, da so plakati dovolj sporni, da jih umaknejo. Med glasovanjem so višje-hierarhično-umeščene celo skušale preprečiti podrejenim, da bi glasovale proti njim. Artikulacija seksizma od spodaj ni bila legitimna, vsebina je dobila težo šele s pečatom formalne hierarhične strukture (ŠOU). In čeprav je ta pečat zamazan z avtoritarnostjo, je, dokler obstaja, tisti, preko katerega naj bi potekalo študentsko organiziranje. Vse, kar je zunaj tega, je nesmiselno, ker imamo temu namenjene študentske predstavnike (!), ki so edini, ki se lahko ukvarjajo s političnim. Naloga feministične misli-prakse je ključna pri demistifikaciji takšnih prepričanj. Dekonstrukcija bioloških determinant, na katerih je zgrajen (in se še vedno vzdržuje!) patriarhalni red, nas je naučila, da moramo vedno in povsod, kjer nam telesa sporočajo, da so omejena, prevpraševati obstoječe. Da so hierarhije, ki jih čutimo, konstrukti, ki se predstavljajo kot naravna danost, a jih lahko dekonstruiramo enako, kot smo razbijale biologizme. Feminizem ni »žensko vprašanje«, temveč je perspektiva, ki osvetli izgradnjo hierarhij na podlagi biologije, s katero pa so prepleteni tudi razredni boj in rasistična ter kolonialistična ideologija. Feminizem je torej izredno pomembno, ključno orodje družbene analize in ne stvar politične korektnosti. Hierarhičnost, ki je vpeta v predstavniško politično organiziranje, nam je enako sovražna kot neposredna patriarhalna nadvlada in zahteva enako ostro naslavljanje kot seksizem na ulicah. Federici (2013) je zapisala, da avtonomija žensk ne more biti uresničena zgolj skozi neodvisnost od moških, temveč je enako pomembna avtonomija od države in kapitala. Avtonomija študentk, s katero se ukvarjamo tu, pa je tako odvisna tudi od samoorganiziranega delovanja v političnem prostoru, saj si bomo lahko le preko tega pridobile nadzor nad lastnim položajem.

 

ŠOU je mehanizem načrtne in sistematične depolitizacije študentske populacije. Na FSD se (podobno kot na vseh preostalih) ukvarjajo predvsem z organiziranjem zdravih zajtrkov, cenejšega dostopa do fitnesa, po-izpitnih žurov in spoznavnih izletov v Beograd ali Sarajevo. Sem in tja še zbirajo konzerve ali topla oblačila za »socialno ogrožene«. Predvolilne kampanje so tako zasnovane na eksplicitni depolitizaciji študentk, narekujejo jim, naj se ne ukvarjajo z morečimi političnimi zadevami, ampak da poskušajo izkoristiti vse, kar študentsko življenje ponuja, se zabavati in biti brezskrbne. Študentke vidijo kot potrošnice, ki jim morajo kar najbolje prodati ideal študentskega življenja – s stvarmi, ki jih ponujajo, pa povratno pripomorejo k poustvarjanju študentke kot tiste, ki se lahko zanima zgolj za lepo in zdravo telo (ki ga mora negovati, da bo lahko ugajala moškim obiskovalcem ŠOU zabav – se še spomnimo, recimo, kako so na FDV organizirali žur, ki je ponujal cenejše vstopnice glede na videz?); njen vstop v javni prostor pa je mogoč zgolj skozi potrošnjo ali dobrodelnost. Povsem dekontekstualizirano od dejstva, da gradijo FSD predvsem študentke ženskega spola, ki so si morale dostop do javnega prostora, političnega izražanja in odcepitve od depolitiziranega okraska krvavo izboriti. Namesto premišljevanja lastnega družbenega položaja in samoorganizacije za njegovo spremembo preko ŠOU dobimo študentke sporočilo, da je politika nekaj, s čimer se nam ni potrebno ukvarjati, kar z našimi življenji ni povezano in kar bodo druge uredile za nas. Zopet brez kakršnegakoli premisleka o tem, da je patriarhalna zgodovina zgrajena na tem, da je ženske odrivala od politične dejavnosti, jih potiskala iz javne sfere in jim govorila, da bodo »drugi odločali zanje«. Odločanje namesto žensk je način odvzemanja legitimnosti in utrjevanja hierarhične družbene strukture – s čimer seveda ne želimo reči, da je študentkam moškega spola dovoljeno kaj več odločanja o lastnem položaju, tudi njihov politični angažma je, kar se tiče ŠOU, zveden na glasovanje za predstavnice na fakultetah. A obenem ne moremo pozabiti, da je brutalnost načrtne depolitizacije na primeru žensk še toliko hujša, saj ima zgodovinsko podlago in deluje kot pljunek v obraz feminističnemu boju.

 

Situacija postane še veliko hujša, ko pogledamo položaj študentk na FSD. Zaradi ostrih varčevalnih ukrepov državne politike je fakulteta v kroničnem finančnem krču, ki jo je pripeljal do te mere, da ne more več brezplačno izvajati študijskega programa, kot si ga je zastavila. Programi na drugi stopnji so tako v večini plačljivi, vsako leto pa lahko študentke z glasovanjem izberejo enega, za katerega bi se jih odločilo največ. Kar velik del študentk prisili v negotove položaje fiktivnih vpisov, medtem ko čakajo na možnost nadaljevanja študija; jih prisili v izbiro študija, ki jim ni po meri ali pa v predčasen zaključek študija. Zaradi varčevanja je fakulteta prav tako opustila projekt nujno potrebne širitve prostorov, povišale so se vpisnine in cene izpitnih rokov, prav tako je vedno bolj omejen prepis iz izrednega na redni študij. Že tako negotov položaj študentk poslabša dejstvo, da ob zaključku študija ne morejo računati na opravljanje plačanega pripravništva, ki je (bolj ali manj) ključno za pridobitev zaposlitve na področju socialnega varstva. Ko so nekatere študentke na to opozorile študentske predstavnice, niso dobile nobenega odziva ali podpore – predstavnice ŠOU podružnice so delovale kot pomirjevalke potencialnega konflikta in skušale ublažiti artikulacijo stiske. Vsakršen poskus političnega delovanja, ki se ga z naše fakultete spomnimo v zadnjih letih, je potekal onkraj formalnih struktur: poskus zasedbe FSD v času gibanja 15o, protest za pripravništvo, kampanja IZ-HOD za dezinstitucionalizacijo, ... ŠOU nobenega od teh projektov ni aktivno podprla, kvečjemu se je odzvala sumničavo, sovražno in pokroviteljsko, tudi z osebnimi napadi na angažirane posameznice. Kar so bile formalne strukture na FSD zmožne organizirati, je bil Kongres študentov (!) Fakultete za socialno delo, na katerega so ob otvoritvi kot glavne govorke povabile rektorja Svetlika, župana Jankovića in predstavnico MDDSZEM. Istega rektorja, ki je v času Pahorjeve vlade začel z rezanjem socialnih transferjev. Istega župana, ki je odgovoren za razlaščanje prebivalk Ljubljane. Isto ministrstvo, ki izvaja varčevalne ukrepe na področju sociale. Brez premisleka o tem torej, kako isti ljudje, ki naj bi bojda kongresu dajali legitimnost, pravzaprav soustvarjajo prekeren in brezperspektiven položaj študentk – še ena izmed mnogih anti-feminističnih potez, brez katerih hierarhične strukture ne znajo delovati. V poročilu s kongresa, ki ga lahko beremo na straneh študentske revije, ni niti besede o direktni akciji, ki je zmotila govore, da bi opozorila na hinavščino govork – kot ponavadi je strategija hierarhičnih struktur, ki so na oblasti, da iz javnega spomina izbrišejo vse dogodke, ki govorijo drugače, ki pokažejo na razpoke v hegemoniji. To seveda ne preseneti, a zopet se zdi še toliko bolj gnilobno, če pomislimo, da je bilo taisto orodje uporabljeno proti ženskam in njihovemu organiziranju.

 

Ko je nekaj študentk skupen (!) študentski prostor na FSD okrasilo s političnimi sporočili, je minilo zgolj nekaj dni, preden je ŠOU prosila dekanico za sredstva za prenovo prostora (sredstva za depolitizacijo se seveda vedno najdejo, pa čeprav jih odtrgamo od plačila nadur profesoricam). Prostor so prebelile pod pretvezo, da bodo k slikanju po stenah privabile vse študentke, kar se nikoli ni zgodilo. Enostaven primer, ki pokaže, kako se hierarhije raztezajo v javni prostor, ki postane privatiziran, last tistih, ki imajo žig formalne organizacije. Iz njega smo izključene vse, ki hierarhičnim strukturam uhajamo, jih odklanjamo ali pa smo znotraj njih podrejene. Hierarhične strukture, kot je ŠOU, obvladujejo javni prostor in onemogočajo izražanje v njem. Tako ima ŠOU na voljo na FSD več oglasnih desk za lepljenje bedastih seksističnih komercialnih oglasov, medtem ko moramo za plakate s pozivi k političnemu organiziranju pridobiti dovoljenje dekanice. Če tega ne pridobimo, smo utišane, odstranjene, prebeljene. Če podamo fakulteti kritiko z grafitiranjem, nas čaka kazenski pregon. A feministična praksa je bila vedno povezana s prestopanjem mej, tistega, kar je bilo videno kot legitimno in dovoljeno – tako mora tudi na primeru študentskega organiziranja udariti po strukturah moči, ki se predstavljajo kot neizbežne.

 

Zlahka prepoznamo, da hierarhične strukture povzročijo zgoščanje moči na vrhu in da so usmerjene v samoohranitev. V njih ni prostora za mnogoterost izrazov in delovanj, saj v težnji po ohranjanju središčnosti moči potrebujejo uniformno dekontekstualizirano delovanje, ki ne bo ogrozilo trdnosti strukture in iz tega izhajajočih privilegijev. O tem govorijo predvolilni programi ŠOU strank, ki namesto političnega organiziranja ponujajo razna razvedrila – ko so nekatere študentke na FSD opozorile na problematičnost tega, so bile deležne odgovora, da so dogodki ŠOU zgolj ob-študijske dejavnosti (kamor politika nikakor ne spada). ŠOU je torej uzurpirala prostor političnega delovanja in prevzela hegemonijo nad legitimnostjo, povratno pa študentsko organiziranje popolnoma depolitizirala. Izločenost žensk iz političnega delovanja in feminističen boj za prostor sta nas naučila, da moramo vsako strukturo, ki je zgrajena na hierarhiji, na izključevanju, razumeti kot patriarhalno in s tem kot škodljivo, zatiralsko in nujno potrebno zrušenja. Namesto, da se v takšne strukture vključujemo in se bližamo 50 % : 50 %, zavrnimo sodelovanje z njimi in ne bodimo agentke razlaščanja in zatiranja drugih žensk. Feminizem niso kvote! Študentke ne potrebujemo predstavnic, ki bodo namesto nas odločale o razporeditvi sredstev ali se s političnimi strankami pogajale o naši prihodnosti – namesto tega želimo izhajati iz lastnih želja in potreb in oblikovati študentski boj na feministični premisi osebnega kot političnega. Prav ta sintagma, ki napoti k analizi lastnega položaja, je orodje, ki ga lahko uporabimo, da same organiziramo odgovore na potrebe. Lasten položaj najbolje razumemo same; če prepustimo (ali celo zavestno delegiramo) artikulacijo našega položaja hierarhičnim strukturam, se lahko nadejamo zgolj temu, da bomo izgubile moč in prepustile upravljanje z našimi življenji in družbenimi položaji tem, ki si bodo preko tega kopičile politične točke, družbeno moč in denar. Položaj študentk ni in ne sme biti stvar kupčkanja po hodnikih na Kersnikovi! Skupnega, ki ga študentke proizvedemo z lastnim (že itak prekernim in podplačanim) delom ne smemo prepustiti finančnim špekulacijam z nepremičninami ali razlaščanju avtonomne produkcije (Tribuna, RŠ) na račun komercializacije in izvajanja projektov, ki so sami sebi namen. Razporeditev sredstev znotraj ŠOU zrcali patriarhalen kapitalističen družbeni red in aktivno pripomore k njegovemu vzdrževanju. Sodeluje pri discipliniranju in tlačenju študentk v kalupe, ki jih zahteva seksističen trg delovne sile in jih z ničemer ne spodbuja k zavračanju pasivne, podredljive, pridne, tihe, uslužne vloge ženske, ki jim je pripisana v zgodnji socializaciji. Z ničemer jih ne spodbuja k prevpraševanju razmerij moči in hierarhij, ne, vedno bolj je usmerjena v proizvajanje učinkovite in fleksibilne delovne sile. Tako študentke na FSD ne moremo računati na solidarnost ali skupno organiziranje proti seksizmom profesorjev, proti neplačanemu (in nasploh ne-vrednotenemu) delu, ki ga opravimo zanje. Če dvignemo glas, bomo naletele na sistematično razostritev konflikta in delegitimacijo, depolitizacijo našega delovanja, ker se ne poslužujemo uradnih struktur. Zato je edino smiselno, kar lahko na tem mestu zahtevamo, ukinitev ŠOU: dokler bo obstajala, bo uduševalka, skozi katero se bo prevajala mnogoterost političnih glasov študentk in poskrbela, da utihnejo. Da ne bodo nikogar zares motili in da ne bodo ničesar zares motili. Da bodo lahko strukture moči ostale nespremenjene.

 

Edina moč, ki vzburja, je kontramoč!

Vstajniške socialne delavke

 

26/05/2015 11:47:10

 

 

Razpustimo ŠOU: odločajmo same!
Razlastimo ŠOU: denar študentkam in ne funkcionarjem!
Okupirajmo ŠOU: prostorom avtonomijo in ne družbo aparatčikov!